Institucionalne teorije dolgujejo mnogo svoje trenutne velike priljubljenosti v ekonomskih krogih delu Acemogluja in Robinsona "Why Nations Fail?" iz leta 2012. V tem delu sta avtorja pojasnjevala ekonomsko uspešnost držav z njihovimi institucionalnimi značilnostmi: ekonomskimi, pravnimi in političnimi. Vendar: ali lahko o tej povezavi govorimo tudi v kavzalnem, vzročnem smislu? Ali pa se večina "institucionalne magije" porazgubi z bolj točnim upoštevanjem statističnih značilnosti opazovanega pojava?
O tem problemu malce nazorneje spregovori prispevek Julie Ruiz Pozuelo, Amy Slipowitz in Guillerma Vulletina, ki ga najdete tukaj. Avtorji v začetku predstavijo, kar bi videli, ko bi pognali "osnovne" ekonometrične modele, ko torej ne bi upoštevali dejanskih značilnosti izbranih podatkov: da namreč podatki o 38 dosedanjih demokratičnih spremembah skozi zgodovino dejansko pokažejo statistično pravilnost in pozitiven vzročni učinek demokratičnih sprememb na ekonomsko uspešnost.
S sicer s statističnega vidika nekoliko "primitivno" strategijo upoštevanja povratne vzročnosti, ko na osnovi anketnega vprašalnika ločijo države, kjer so bile demokratične spremembe posledica ekonomskih sprememb ("endogene" revolucije) ter tiste, kjer so bile primarno posledica česa drugega, denimo političnih aktivnosti, itd. ("eksogene" revolucije), pokažejo na nekoliko drugačno sliko v "realnosti".
Z osnovno segmentacijo na osnovi takšne delitve, avtorji jasno pokažejo, da se "kavzalni" učinki močno razlikujejo med obema skupinama in da lahko o vzročnem (pozitivnem) učinku demokratičnih sprememb govorimo le v primeru "endogenih" revolucij, kjer pa so problemi dejanske vzročnosti in razmerij v modelu veliko kompleksnejši in smo zapleteni v jasen cikel: demokratične spremembe, ki so nastale kot posledica ekonomskih sprememb, povzročajo ekonomsko rast...
Jasen je torej sklep: dejansko vsaj v opazovanem podatkovnem setu ne moremo govoriti o kakršnem koli vzročnem učinku demokracije na ekonomsko rast, ki bi ga sicer tako radi videli na politični in ideološki ravni, pa tudi nekateri v raziskovalni sferi. Vse drugo je žal zgolj pravljica.
Ob tem mi kot kulturnemu ekonomistu prideta na misel še dve zelo podobni zgodbi. Večina je slišala za teorije kreativnega / ustvarjalnega razreda Richarda Floride, ki govorijo, da vnašanje kreativnosti in predvsem privabljanje kreativnega razreda v sodobna mesta povzroča njihovo večjo uspešnost in komparativno prednost v primerjavi s tistimi, ki tega ne počno. Tudi tukaj je jasna povezava povratne vzročnosti na katero je Florido verjetno prvi opozoril harvardski profesor Edward Glaeser v temle prispevku. Od tedaj je nastalo veliko podobnih kritik, vendar pa Florida kljub njim še naprej nadaljuje svojo "profetsko" predavateljsko dejavnost.
Drug primer je bolj nedaven. Kulturna statistika je področje, kjer so veliki problemi z dostopnostjo in kakovostjo podatkov. Tudi v ta namen je Svet Evrope podprl projekt vzpostavitve nabora indikatorjev povezave kulture in demokracije, malce smešne teme, zelo sorodne temi našega zapisa in ponovno precej ideološko pogojene. V ta namen je angažiral enega najbolj znanih raziskovalcev na področju sociologije, Helmuta K. Anheierja in njegovo ekipo. Rezultati so bili predstavljeni pred približno mesecem dni, javnost pa je "pridobila" zelo površen set indikatorjev, presečno bazo (podatki za eno časovno enoto) za 37 evropskih držav, kjer se niti časovna obdobja podatkov ne ujemajo. In ponovno beremo razprave v javnosti, ki v temelju pokažejo, da celo "največji" raziskovalci na tem področju ne razumejo niti osnov statistike in preprostega dejstva, da "korelacija ne pomeni vzročnosti". Verjetno pa bomo o tej temi še več slišali v prihodnjih mesecih.
Kaj reči za konec? Da sta lahko statistika in ekonometrija zelo nevarni v rokah nekoga, ki jih ne pozna in razume. Nekateri pravijo "nepoznavanje prava škoduje". Žal tudi statistična nepismenost postaja hud problem v sodobni družbi in znanosti, tista področja, ki na tem področju šepajo, pa bodo morala v prihodnje storiti veliko, da bodo dohitela trenutni razvoj znanosti in o podobnih problemih, kot smo jih opisali zgoraj, razmišljati malce bolj kompleksno, na osnovi globlje analize in resnejših modelov in razmišljanj. Sicer bomo žal pristali v "družbi hitrih in površnih "časopisnih" člankov", v družbi, kjer bo dejanski vpogled v zakonitosti pojavov podvržen tistemu: "če se dejstva ne ujemajo s teorijo, toliko slabše za dejstva".
Piše: Andrej Srakar