Fiskalni oz. proračunski multiplikatorji so tema pogostih razprav v sodobni makroekonomiji. Vendar politiki, še posebej v Sloveniji, ne dajo ravno vedno dosti na makroekonomske ugotovitve. Podobno je tudi z nedavnimi Cerarjevimi trditvami o področjih, ki jih šteje za prioritetna in so večidel tista z najmanjšimi (in ne največjimi) multiplikatorji.
V odličnem in precejkrat citiranem prispevku so ameriški ekonomisti, povezani z Indiana University Bloomington, Eric Leeper, Nora Traum in Todd Walker, preučevali fiskalne multiplikatorje in njihove učinke v različnih sistemih makroekonomskih politik (predvsem kombinacij monetarne in fiskalne politike). Ekonomisti dobro vemo, da je tema fiskalnih multiplikatorjev v zadnjih letih precej živahno področje s precej nejasnostmi. Dobro se še spomnimo "izpovedi" Blancharda in Leigha iz začetka 2013 in njunega priznanja, da je Mednarodni denarni sklad močno podcenil multiplikatorje v času gospodarskih kriz.
Izračun multiplikatorjev ponavadi poteka najmanj v dveh linijah. Na eni strani so v uporabi Leontiefove input-output (I-O)tabele, temelječe na tabelah ponudbe in porabe, iz katerih se s pomočjo matrične algebre izračunajo t.i. tehnični koeficienti, ki so osnova za kasnejši izračun različnih (denimo produkcijskih in zaposlitvenih) multiplikatorjev. Na takšen način se največkrat izračunavajo sektorski multiplikatorji, kjer je v splošni uporabi ločitev na 63 sektorjev (včasih tudi 65 ali 66; nekatere države, kot sta Češka in Danska, pa objavljajo tudi bistveno bolj podrobno razdelane input-output tabele). Drugi način temelji na ekonometričnih / regresijskih modelih in ga uporabljajo tudi avtorji zgoraj.
Vendar, kar je bistvo tega kratkega zapisa. Vlada Mira Cerarja zatrjuje, da so področja, kamor bo usmerjala prioritetno pozornost, "zdravstvo, infrastruktura in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest".
Dobro bi bilo sicer voditi malce resnejšo razpravo, ali je zanašanje na izračun in velikost multiplikatorjev resnično ekonomsko vedno utemeljeno. Celo še močneje: ali so recesije, ko naj bi po splošnih ugotovitvah literature (glej npr. Auerbach in Gorodnichenko, 2012) bili multiplikatorji višji, dejansko dovoljšnji razlog za zanašanje na argument fiskalnih multiplikatorjev - nekaj, kar se zadnje čase sprejema kot splošno sprejeto dejstvo.
Vendar se bojim, da zgornji argument in prioritetna lista vlade pade že na tem čisto osnovnem ekonomskem kriteriju, na velikosti multiplikacijskega učinka, ki je zagotovo tisti, na katerega večina ekonomistov najprej pomisli, ko govori o "prispevku h gospodarski rasti in delovnim mestom". Poglejmo si, kaj pravijo izračuni glede multiplikatorjev navedenih treh področij (izračuni so lastni, na osnovi simetričnih I-O tabel SURS).
Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»Zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)
Dejansko je torej le infrastrukturno področje tisto, ki naj bi s tega pogleda resnično prispevalo h gospodarski rasti in/ali delovnim mestom. Zagotovo pa to nista zdravstvo in znanost. Seveda vemo, da so na teh področjih potrebni koraki naprej in da imata predvsem znanost in raziskovanje mnoge druge učinke k spodbujanju gospodarske rasti. Vendar bi bilo dobro, da bi se vlada pri podobnih utemeljevanjih večkrat zanašala na podrobne izračune ali pa vsaj spremenila retoriko utemeljevanja izbire svojih prioritet.
In še: kateri so tisti sektorji, ki imajo "trenutno" najvišje multiplikatorje? Navedimo jih prvih 10:
1. Oglaševanje in raziskovanje trga 2.2048
2. Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela 2.1468
3. Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa 1.8915
4. Zračni prevoz 1.8671
5. Kovinski izdelki, razen strojev in naprav 1.8656
6. Založniške storitve 1.8529
7. Telekomunikacijske storitve 1.8449
8. Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje 1.8284
9. Druga vozila in plovila 1.7927
10. Športne in druge storitve za prosti čas 1.7901
Kot nekomu, ki si rad pravi "kulturni ekonomist", mi je zanimivo predvsem to, da so sektorji, ki običajno štejejo v kulturne in kreativne industrije (oglaševanje in raziskovanje trga; tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa; založniške storitve; arhitekturne storitve; športne in druge storitve za prosti čas) zelo visoko. Vendar so multiplikatorji lahko zelo varljiva reč in je z njimi ter argumentacijo na njihovi osnovi potrebno ravnati zelo previdno. Kljub temu pa zgornji rezultati precej jasneje kažejo, kateri sektorji bi bili bistveno bolj primerni zgolj z vidika ustvarjanja "gospodarske rasti in delovnih mest".
Upam, da bo razprava o spodbujanju gospodarske rasti in delovnih mest v bodoče tekla na bistveno bolj poglobljeni empirični in ekonometrični bazi in transparentno, z manj retoričnih trikov. Seveda pa to ne pomeni, da se ne strinjam, da so naložbe v vse navedene tri prioritetne sektorje (tudi zdravstvo in znanost) potrebne, da ne rečem nujne.
Andrej Srakar
Izračun multiplikatorjev ponavadi poteka najmanj v dveh linijah. Na eni strani so v uporabi Leontiefove input-output (I-O)tabele, temelječe na tabelah ponudbe in porabe, iz katerih se s pomočjo matrične algebre izračunajo t.i. tehnični koeficienti, ki so osnova za kasnejši izračun različnih (denimo produkcijskih in zaposlitvenih) multiplikatorjev. Na takšen način se največkrat izračunavajo sektorski multiplikatorji, kjer je v splošni uporabi ločitev na 63 sektorjev (včasih tudi 65 ali 66; nekatere države, kot sta Češka in Danska, pa objavljajo tudi bistveno bolj podrobno razdelane input-output tabele). Drugi način temelji na ekonometričnih / regresijskih modelih in ga uporabljajo tudi avtorji zgoraj.
Vendar, kar je bistvo tega kratkega zapisa. Vlada Mira Cerarja zatrjuje, da so področja, kamor bo usmerjala prioritetno pozornost, "zdravstvo, infrastruktura in znanost. Gre za področja, ki peljejo našo družbo naprej in omogočajo gospodarsko rast ter več delovnih mest".
Dobro bi bilo sicer voditi malce resnejšo razpravo, ali je zanašanje na izračun in velikost multiplikatorjev resnično ekonomsko vedno utemeljeno. Celo še močneje: ali so recesije, ko naj bi po splošnih ugotovitvah literature (glej npr. Auerbach in Gorodnichenko, 2012) bili multiplikatorji višji, dejansko dovoljšnji razlog za zanašanje na argument fiskalnih multiplikatorjev - nekaj, kar se zadnje čase sprejema kot splošno sprejeto dejstvo.
Vendar se bojim, da zgornji argument in prioritetna lista vlade pade že na tem čisto osnovnem ekonomskem kriteriju, na velikosti multiplikacijskega učinka, ki je zagotovo tisti, na katerega večina ekonomistov najprej pomisli, ko govori o "prispevku h gospodarski rasti in delovnim mestom". Poglejmo si, kaj pravijo izračuni glede multiplikatorjev navedenih treh področij (izračuni so lastni, na osnovi simetričnih I-O tabel SURS).
Produkcijski multiplikatorji za leto 2010
Zdravstvo (»Zdravstvene storitve«): 1.2884, 54. mesto (od 63)
Infrastruktura (»Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela«): 2.1468, 2. mesto (od 63)
Znanost (»Znanstvene raziskovalne in razvojne storitve«): 1.2840, 55. mesto (od 63)
Dejansko je torej le infrastrukturno področje tisto, ki naj bi s tega pogleda resnično prispevalo h gospodarski rasti in/ali delovnim mestom. Zagotovo pa to nista zdravstvo in znanost. Seveda vemo, da so na teh področjih potrebni koraki naprej in da imata predvsem znanost in raziskovanje mnoge druge učinke k spodbujanju gospodarske rasti. Vendar bi bilo dobro, da bi se vlada pri podobnih utemeljevanjih večkrat zanašala na podrobne izračune ali pa vsaj spremenila retoriko utemeljevanja izbire svojih prioritet.
In še: kateri so tisti sektorji, ki imajo "trenutno" najvišje multiplikatorje? Navedimo jih prvih 10:
1. Oglaševanje in raziskovanje trga 2.2048
2. Stavbe in gradnja stavb; inženirski objekti in gradnja inženirskih objektov; specializirana gradbena dela 2.1468
3. Tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa 1.8915
4. Zračni prevoz 1.8671
5. Kovinski izdelki, razen strojev in naprav 1.8656
6. Založniške storitve 1.8529
7. Telekomunikacijske storitve 1.8449
8. Arhitekturne storitve in projektiranje; tehnično preizkušanje in analiziranje 1.8284
9. Druga vozila in plovila 1.7927
10. Športne in druge storitve za prosti čas 1.7901
Kot nekomu, ki si rad pravi "kulturni ekonomist", mi je zanimivo predvsem to, da so sektorji, ki običajno štejejo v kulturne in kreativne industrije (oglaševanje in raziskovanje trga; tiskanje in razmnoževanje nosilcev zapisa; založniške storitve; arhitekturne storitve; športne in druge storitve za prosti čas) zelo visoko. Vendar so multiplikatorji lahko zelo varljiva reč in je z njimi ter argumentacijo na njihovi osnovi potrebno ravnati zelo previdno. Kljub temu pa zgornji rezultati precej jasneje kažejo, kateri sektorji bi bili bistveno bolj primerni zgolj z vidika ustvarjanja "gospodarske rasti in delovnih mest".
Upam, da bo razprava o spodbujanju gospodarske rasti in delovnih mest v bodoče tekla na bistveno bolj poglobljeni empirični in ekonometrični bazi in transparentno, z manj retoričnih trikov. Seveda pa to ne pomeni, da se ne strinjam, da so naložbe v vse navedene tri prioritetne sektorje (tudi zdravstvo in znanost) potrebne, da ne rečem nujne.
Andrej Srakar