Avtor: Tej Gonza
Plebejec zajebe. Večkrat konkretno zajebe. NSDAP je leta 1932 podprlo 36.8% nemških volivcev, s tem pa so do velike mere odprli prostor etičnega čiščenja judov. Slovenski glas se je 80 let kasneje izrekel proti družinskemu zakoniku in Slovenijo ponovno degeneriral v Butale.
Na srečo pa obstajajo ljudje, ki popravljajo napačne odločitve neizobraženega naroda. Ki nas usmerjajo v strpnost, k nacionalnem združevanju, k Hillary. Ljudje, ki nam povedo kako naj jemo, kako naj mislimo, čemu naj se smejimo, kaj naj počnemo in koga naj volimo.
Modri ovratniki - včeraj v Angliji, danes v Ameriki - so zajahali val upora proti takim razsvetljencem. Skupno so nastopili proti intelektualni eliti, s tem pa institucionaliziri ksenofobijo, ki se kot smrad spet širi v svetu.
Behaviorizem in libertarni paternalizem
V kratkem prispevku z naslovom Intelektualec, a idiot se je Nassim Nocholas Taleb, pronicljiv esejist, netipičen akademik, analitik tveganja, cenjen avtor in priznan statistik, obregnil v trend ljudskega upora proti pretežno-belo, visoko izobraženi eliti, ki si namesto na rezultatih avtoriteto gradijo na Harvard-Oxford diplomah. Diplome, ki jim podarjajo pravico, da malega človeka posiljujejo s svojim superiornim umom. Ker malčki ne vemo, česar si resnično želimo in kaj zares potrebujemo. Izvolitev Trumpa je odziv na tako pokroviteljstvo intelektualca.
Behavioristična ekonomija je odličen primer poskusa racionalizacije neracionalnega. Znotraj nje se je razvil libertarni paternalizem, ki se ukvarja s tem, kako nas 'dregniti' v racionalno odločitev. Odličen primer je uvod v nek znanstveni članek, v katerem »[avtorji članka] prepoznavamo nespametno naravo številnih odločitev povezanih s hrano. Zato predlagamo, da ne poskušamo prepričati ljudi v tisto, kar je prav, temveč spremenimo njihovo okolje tako, da so ljudje avtomatično usmerjeni proti zdravim odločitvam« (moj prevod).
Dreganje v pravilne potrošniške, investicijske in varčevalne odločitve pa ni edino, kjer nam je vsiljena racionalnost. Ekonomisti niso edini, ki s poznavanjem racionalnosti opozarjajo na našo iracionalnost. Številni strokovnjaki, politiki, tehnološki in podjetniški guruji nas pošiljajo spat ob osmi uri, da si ustrezno naoljimo kolesja naše telesne mehanike. Paternalistični intelektualizem pa ni omejen na posameznika. Na nek način je to precej razširjen fenomen liberalnega zahoda.
Intelektualna avtoriteta zahoda
Veliko držav zahoda ima s kontinuiteto ekonomske blaginje in politične stabilnost privilegij nemotenega razsvetljevanja svojega naroda. V nekaterih državah se je racionalizem zakoreninil globoko v družbene strukture. Ta se pogosto manifestira v kvantifikaciji kvalitativnega, v želji po merjenju življenja in življenjskega. Širjenje tržnega v vse pore našega početja je en primer. Drugi je gledanje na naše odločitve skozi leče učinkovitosti, z danim doseči največ. A B < 1, 2 3.
Moja dvoletna izkušnja Nizozemske me opominja na to, da je liberalnost zahoda večkrat maska panoptikona. Širok program izdelkov v supermarketih se oži na pogrej-in-pojej koncept prehranjevanja. Javni prostor svobodnega govora je pogosto institucionaliziran. Območje protestov je vnaprej določeno, protestniki pa so primorani na roki nositi označevalno zapestnico. Balkanski športni duh je popolnoma odsoten (razen med Balkanci), timski športi so, z izjemo hokeja na travi in mogoče nogometa rezervirani za tujce. Pobudo so prevzele visoko-intenzivne časovno-ne-potratne fizične aktivnosti. Na ulicah je prepovedano piti alkohol. Urejanje našega prostega časa, dreganje iz parkov in ulic v bare, pube in nočne klube.
Svoboda je na Nizozemskem premišljeno ustvarjena iluzija. Čeprav govori samo osebna izkušnja, se posploševanja ne sme podcenjevati. Homogenizacija življenja drži množico na vajetih, državo pa spreobrača v disutopijo. Koncept družbene spremembe izgubi na radikalni komponenti in pridobi na kozmetičnem elementu. Je zahodni način življenja, kot se je izrazil Francis Fukuyama, zadnja točka razvoja naše civilizacije, konec zgodovine?
Slavoj already got it
Morda. Vsekakor je znanstvizmu in navidezni svobodi težko nasprotovati, ju sprevreči znotraj pravil igre, ki ju sama določata. Slavoj je opozoril na podobno problematiko, ko je govoril o hibi post-modernizma (v kolikor se strinjamo glede Slavojeve definicije post-modernizma), o neomejeni permisivnosti, ki pa je permisivna samo znotraj sprejetega sistema vrednot.
V kratkem prispevku z naslovom Intelektualec, a idiot se je Nassim Nocholas Taleb, pronicljiv esejist, netipičen akademik, analitik tveganja, cenjen avtor in priznan statistik, obregnil v trend ljudskega upora proti pretežno-belo, visoko izobraženi eliti, ki si namesto na rezultatih avtoriteto gradijo na Harvard-Oxford diplomah. Diplome, ki jim podarjajo pravico, da malega človeka posiljujejo s svojim superiornim umom. Ker malčki ne vemo, česar si resnično želimo in kaj zares potrebujemo. Izvolitev Trumpa je odziv na tako pokroviteljstvo intelektualca.
Behavioristična ekonomija je odličen primer poskusa racionalizacije neracionalnega. Znotraj nje se je razvil libertarni paternalizem, ki se ukvarja s tem, kako nas 'dregniti' v racionalno odločitev. Odličen primer je uvod v nek znanstveni članek, v katerem »[avtorji članka] prepoznavamo nespametno naravo številnih odločitev povezanih s hrano. Zato predlagamo, da ne poskušamo prepričati ljudi v tisto, kar je prav, temveč spremenimo njihovo okolje tako, da so ljudje avtomatično usmerjeni proti zdravim odločitvam« (moj prevod).
Dreganje v pravilne potrošniške, investicijske in varčevalne odločitve pa ni edino, kjer nam je vsiljena racionalnost. Ekonomisti niso edini, ki s poznavanjem racionalnosti opozarjajo na našo iracionalnost. Številni strokovnjaki, politiki, tehnološki in podjetniški guruji nas pošiljajo spat ob osmi uri, da si ustrezno naoljimo kolesja naše telesne mehanike. Paternalistični intelektualizem pa ni omejen na posameznika. Na nek način je to precej razširjen fenomen liberalnega zahoda.
Intelektualna avtoriteta zahoda
Veliko držav zahoda ima s kontinuiteto ekonomske blaginje in politične stabilnost privilegij nemotenega razsvetljevanja svojega naroda. V nekaterih državah se je racionalizem zakoreninil globoko v družbene strukture. Ta se pogosto manifestira v kvantifikaciji kvalitativnega, v želji po merjenju življenja in življenjskega. Širjenje tržnega v vse pore našega početja je en primer. Drugi je gledanje na naše odločitve skozi leče učinkovitosti, z danim doseči največ. A B < 1, 2 3.
Moja dvoletna izkušnja Nizozemske me opominja na to, da je liberalnost zahoda večkrat maska panoptikona. Širok program izdelkov v supermarketih se oži na pogrej-in-pojej koncept prehranjevanja. Javni prostor svobodnega govora je pogosto institucionaliziran. Območje protestov je vnaprej določeno, protestniki pa so primorani na roki nositi označevalno zapestnico. Balkanski športni duh je popolnoma odsoten (razen med Balkanci), timski športi so, z izjemo hokeja na travi in mogoče nogometa rezervirani za tujce. Pobudo so prevzele visoko-intenzivne časovno-ne-potratne fizične aktivnosti. Na ulicah je prepovedano piti alkohol. Urejanje našega prostega časa, dreganje iz parkov in ulic v bare, pube in nočne klube.
Svoboda je na Nizozemskem premišljeno ustvarjena iluzija. Čeprav govori samo osebna izkušnja, se posploševanja ne sme podcenjevati. Homogenizacija življenja drži množico na vajetih, državo pa spreobrača v disutopijo. Koncept družbene spremembe izgubi na radikalni komponenti in pridobi na kozmetičnem elementu. Je zahodni način življenja, kot se je izrazil Francis Fukuyama, zadnja točka razvoja naše civilizacije, konec zgodovine?
Slavoj already got it
Morda. Vsekakor je znanstvizmu in navidezni svobodi težko nasprotovati, ju sprevreči znotraj pravil igre, ki ju sama določata. Slavoj je opozoril na podobno problematiko, ko je govoril o hibi post-modernizma (v kolikor se strinjamo glede Slavojeve definicije post-modernizma), o neomejeni permisivnosti, ki pa je permisivna samo znotraj sprejetega sistema vrednot.
Oče, ki v prvem primeru sinku narekuje njegovo lastno odločitev je jasno situiran v hierarhiji moči. V drugem primeru, pa se avtoriteta skrije med vrstice. Na površju odnosa se hierarhija splošči, vendar položaj moči ostane jasen. Post-modern očka bi svojemu sinku zapovedal nekako v naslednjem smislu.
Bistvo kratke anekdote leži v tem, da je prikrita avtoriteta nevarna, ker onemogoča kakršni koli upor proti njej. Za primer Slavoj pove zgodbo o post-modernem šefu, ki s katerim v petek po službi pijete pivo, včasih na delo prinese kitaro in je nasploh ga zelo zanima, kako so tvoji otroci in žena. Medtem ko hierarhija delovnega mesta ostaja, pa delavcu nadrejeni vzame prostor za legitimen upor, ker je konec koncev njegov prijatelj.
»Disclaimer«
Odnos post-modernega šefa me opomni na kulturni program zahoda, ki nam, obljublja svobodo gibanja, potem ko nas zapre v stekleno škatlo. Na enak način nam intelektualec idiot omogoča možnost izbire, pa vseeno nas drega v tisto pravilno. Taki avtoriteti je težko nasprotovati, ker prevzame vlogo tvojega prijatelja. Hkrati pa jasno začrta mejo med pravilnim in nepravilnim, med zaželenim in nezaželenim.
Skepticizem do vsega racionaliziranega pa je potrebno vzeti z distanco. Rigorozna metodologija, kompleksne in razdelane teorije ter možnost napovedovanja določenih dogodkov upravičuje avtoriteto znanosti v razumevanju človeka. Do neke mere. Prav tako moralni relativizem ne pije vode. Nekatere stvari so slabe, zlobne, nesprejemljive.
Having said this …
Čeprav za nekatere razumljivo, vtikanje intelektualca-idiota v naše življenje vsekakor ni dobrodošlo. Skrita alteracija našega fizičnega in moralnega okvirja je ilegitimna indoktrinacija naše izbire. Od kje avtoriteta, da nekdo usmerja naše odločitve na način, da bodo sovpadale z rigoroznim modelom? To je vsekakor kršitev naših meta-pravic, odvzem svobodne volje. Kje sem –, kje je si ti, bralka, če je potek najinega življenja definiran z matematično formulo?! Spomnim se na nekoga, ki je v knjigi Zapiski iz Podzemlja opozarjal na nekaj podobnega. Na tem mestu si ne morem drugega, kot da bi tega intelektualca ne-idiota citiral na dolgo.
Bistvo kratke anekdote leži v tem, da je prikrita avtoriteta nevarna, ker onemogoča kakršni koli upor proti njej. Za primer Slavoj pove zgodbo o post-modernem šefu, ki s katerim v petek po službi pijete pivo, včasih na delo prinese kitaro in je nasploh ga zelo zanima, kako so tvoji otroci in žena. Medtem ko hierarhija delovnega mesta ostaja, pa delavcu nadrejeni vzame prostor za legitimen upor, ker je konec koncev njegov prijatelj.
»Disclaimer«
Odnos post-modernega šefa me opomni na kulturni program zahoda, ki nam, obljublja svobodo gibanja, potem ko nas zapre v stekleno škatlo. Na enak način nam intelektualec idiot omogoča možnost izbire, pa vseeno nas drega v tisto pravilno. Taki avtoriteti je težko nasprotovati, ker prevzame vlogo tvojega prijatelja. Hkrati pa jasno začrta mejo med pravilnim in nepravilnim, med zaželenim in nezaželenim.
Skepticizem do vsega racionaliziranega pa je potrebno vzeti z distanco. Rigorozna metodologija, kompleksne in razdelane teorije ter možnost napovedovanja določenih dogodkov upravičuje avtoriteto znanosti v razumevanju človeka. Do neke mere. Prav tako moralni relativizem ne pije vode. Nekatere stvari so slabe, zlobne, nesprejemljive.
Having said this …
Čeprav za nekatere razumljivo, vtikanje intelektualca-idiota v naše življenje vsekakor ni dobrodošlo. Skrita alteracija našega fizičnega in moralnega okvirja je ilegitimna indoktrinacija naše izbire. Od kje avtoriteta, da nekdo usmerja naše odločitve na način, da bodo sovpadale z rigoroznim modelom? To je vsekakor kršitev naših meta-pravic, odvzem svobodne volje. Kje sem –, kje je si ti, bralka, če je potek najinega življenja definiran z matematično formulo?! Spomnim se na nekoga, ki je v knjigi Zapiski iz Podzemlja opozarjal na nekaj podobnega. Na tem mestu si ne morem drugega, kot da bi tega intelektualca ne-idiota citiral na dolgo.
»Vidite, gospodje [in gospe], razum je odlična zadevica, nihče tega ne izpodbija, ampak razum ni drugega kot razum, in zadovolji samo racionalno stran človeške narave, medtem ko je volja manifestacija celotnega življenja, to je, celotnega človeškega življenja z racionalnim in impulzivnim delom. […] Govorite mi, znova in znova, da razsvetljen in razvit človek - tak, torej, kakršen mora biti v prihodnosti – ne more želeti ničesar škodljivega njemu samemu, ničesar kar ni dokazljivo matematično. […] Sveta nebesa, gospodje [in gospe], kakšna prosta volja nam preostane, ko se zreduciramo na aritmetiko, ko bo vse stvar dvakrat dva je štiri? Dvakrat dva je štiri brez moje volje. Svobodna volja ne pomeni tega!« (Dostojevski, moj prevod)
In še za konec; Nassim nam, bralcem, olajša konceptualno demarkacijo s spodnjo sliko. Pravi, da tipčki vsekakor niso intelektualci idioti.