Prispevek je lastno mnenje in ne odraža mnenja celotnega uredništva bloga.
ENERGETIKA
Trenutni slovenski elektroenergetski sistem temelji na vodni energiji, jedrski energiji in termoenergiji (predvsem TEŠ). Izrazito pretočne hidroelektrarne lahko samo deloma regulirajo (prilagajajo) svojo proizvodnjo, poleg tega pa je vodni potencial omejen, nuklearna elektrarna proizvaja električno energijo na ekonomičen način, vendar pa mora vedno delovati na polni moči, termoelektrarna pa lahko svojo proizvodnjo prilagaja (uporablja od 40-100% moči) potrebam.
Poleg naštetega, je za stabilno obratovanje elektroenergetskega sistema potrebno vzdrževati 50 Hz frekvenco. V primeru da električno energijo proizvajamo v enotah z velikimi nazivnimi močmi, je ta naloga enostavna, če pa proizvajamo s pomočjo ogromnega števila malih elektrarn, je naloga bistveno težja (berite dražja). Ne glede na vse slabosti trenutni sistem zagotavlja podpovprečno ceno električne energije glede na povprečje EU in izjemno stabilno oskrbo (Slovenija je po učinkovitosti in stabilnosti v vrhu med EU državami), poleg tega pa nadpovprečen odstotek električne energije proizvedemo iz neogljičnih virov (65%, Nemčija 45%).
Bolj žalostna zgodba, ki se je ne omenja, je ta, da bo Slovenija porabila okoli milijardo evrov subvencij za električno energijo proizvedeno iz sonca. Za koliko energije? Za 2% porabljene električne energije na letni ravni. V letu 2016 je bila izplačana povprečna obratovalna podpora za sončne elektrarne 257,13 EUR za vsako proizvedeno MWh, medtem ko NEK in HE proizvajajo po približno 30-40 EUR, TEŠ 6 pa po 60 EUR, a velik del te cene predstavlja domačo dodano vrednost in hkrati nemajhen del cene predstavljajo kuponi CO2, kar TEŠ plača državi (s tem ne zanikam napak in celo kriminalnih dejanj pri izvedbi projekta TEŠ 6).
Toda večji problem je, da bi prehod na obnovljive vire odvzel možnost vplivanja na proizvodnjo. Sončne in vetrne elektrarne bi lahko proizvajale takrat, ko električne energije ne bi potrebovali, zato bi potrebovali ogromne kapacitete za shranjevanje energije za čas, ko bi le to potrebovali, trenutno pa hranilniki predstavljajo najmanj 140 EUR/MWh. Poleg tega bi narasli izdatki za investicije v elektroenergetski sistem (potrebovali bi približno petkrat toliko daljnovodov, kot jih imamo sedaj) in eksterni stroški zaradi veliko večjega števila nepredvidljivih dogodkov (denimo izpadi).
Elektroenergetska stroka je enotna, da bi energetski preobrat močno podražil električno energijo. Cena za gospodinjstva v Nemčiji presega 30c/kwh, kar predstavlja približno dvakrat toliko, kot znaša električna energija pri nas, pa vseeno proizvedejo samo eno četrtino električne energije s pomočjo sonca in vetra. Poleg tega za stabilnost električne oskrbe velikokrat poskrbi Francija, kjer proizvodnja temelji na nuklearni energiji. Prilagam zanimivo predavanje dr. Rafka Mihaliča na TEDx, kjer nekaj besed nameni tudi temu, kako zelena je zares »zelena energija« https://www.youtube.com/watch?v=TGFq_9Mj0co.
VPLIV NARAVNIH CIKLOV
Klimatologi vedno prikazujejo obdobje enega stoletja, ne povejo pa nič o daljni preteklosti. Geologi so s svojimi raziskavami pokazali, da je bila v daljni preteklosti temperatura že veliko nižja in tudi višja. Obdobja visoke temperature so bila v povprečju obdobja razcveta, hladna obdobja pa obdobja katastrof (temni srednji vek je povezan z nizkimi temperaturami in manjšimi pridelki). Prezreti ne gre niti vpliva lege Zemlje glede na sonce na temperaturo, o čemer govorijo t.i. Milankovićevi cikli (Nasa uvršča Milutina Milankovića (1879-1958), prezrtega avtorja teorije o vzrokih ledenih dob, med petnajst največjih umov znanosti o Zemlji). Kot pišejo v časniku Delo, je »izračunal, da so te spremembe ciklične in se ponavljajo na 100.000, 41.000 in 23.000 oziroma 19.000 let. Te spremembe vplivajo na osončenost Zemlje, s tem je povezana temperatura planeta, z njenim spreminjanjem pa menjavanje toplih in hladnih, ledenih dob«, niti vpliva sprememb na soncu na temperaturo Zemlje (Piers Corbyn). Samo izbruh vulkana, sončne spremembe itd. lahko svet pošljejo v novo ledeno dobo, ne glede na raven CO2 v zraku.
COST – BENEFIT ANALIZA
Ekonomisti terjamo analize stroškov in koristi pred odločanjem o upravičenosti kakšne investicije, žal pa je takšna analiza največkrat povsem spregledana pri pogovoru o podnebnih spremembah. Zadnji Nobelov nagrajenec William Nordhaus (tudi soavtor znamenite Samuelsonove Ekonomije), ki verjame v vpliv izpustov na podnebne spremembe, je v svojem delu The Climate Casino predlagal realistično vizijo zmanjševanja izpustov CO2, s čimer je nasprotoval pristranski in dobro plačani študiji britanskega ekonomista Nicholasa Sterna (Stern report), ki je predlagala zmanjševanje izpustov »vrat na nos«, brez upoštevanja družbenih stroškov. Po analizi Nordhausa, bi bilo optimalno do leta 2050 omejiti izpuste na 40 Gt letno, kar bi pomenilo 5 ton na prebivalca. V primeru Slovenije torej okoli 10-11 milijona ton na leto. Če upoštevamo da trenutni izpusti znašajo 16 milijonov, bi zadoščalo zmanjševanje za slab odstotek in pol letno. To lahko dosežemo že z večjo uporabo plina namesto nafte, uporabo električnih avtomobilov po letu, ko bodo postali ekonomični (trenutno še niso, če upoštevamo vse stroške!), energetsko sanacijo stavb (ki mora biti kvalitetna in celovita), predvsem pa z investicijami v nove tehnologije, ki šele bodo omogočale učinkovito zmanjševanje CO2 izpustov ob gospodarski rasti in razvoju, ne pa s subvencioniranjem neučinkovitih (večinoma uvoženih) sistemov!
JE GOSPODARSKA RAST PROBLEM?
Ne sama po sebi! Graf lepo pokaže, da se poraba energije na enoto BDP-ja zmanjšuje, kar pomeni, da rast BDP-ja ni neposredno pogojena z večjo porabo energije. Rast BDP zmanjšuje revščino in povečuje bogastvo, le-to pa omogoča učinkovitejše ukrepe, ki prilagodijo življenje eksogenim dejavnikom. Danes je lakota posledica političnih nestabilnosti, ne tehnološke nezmožnosti proizvesti dovolj. Malthus je pred 200 leti napovedal shiranje človeške rase, ker naj bi zakon o padajočem donosu (zemlja pa je fiksen dejavnik) onemogočal ustrezno proizvodnjo hrane. Žal pa v produkcijsko funkcijo ni vključil tehnološkega napredka, ki je omogočil, da je danes v % manj lačnih, kot jih je bilo kadarkoli, pa še ti so lačni zaradi družbenih dejavnikov in ne naravnih. Podobno danes napovedujejo katastrofo, ker izhajajo iz »dane tehnologije«. Svet je vedno kakih 50 let pred propadom, tehnologija pa ta propad odloži. Nekateri pa bi nas najraje kar sedaj poslali v propad, da se s tem rešimo propada leta 2050. Graf lepo prikazuje, da število smrtnih žrtev zaradi klimatskih vzrokov upada, le da je poročanje o njih vedno bolj bombastično.
2018, https://www.researchgate.net/publication/324064513_CLIMATE_CHANGE_CATASTROPHE_REGULATION_AND_THE_SOCIAL_COST_OF_CARBON
Politiki, ki v en glas podpirajo včerajšnji shod, pa se lahko naslednjič na Brdo pripeljejo z mini avtobusom, ne pa vsak s svojim avtomobilom...
Piše: Patrik Trobec