Pojasnil je paradoksalnost poskusov ugotavljanja najbolj zaželene možnosti s pomočjo glasovalnih sistemov, kar poznamo kot »Arrow's Impossibility Theorem« ali Arrowov teorem nemožnosti. Pokazal je, da ni mogoče oblikovati sistema pravil za glasovanje, ki bi zadostil vsem kriterijem družbe in načelom demokratičnosti. Mnogi avtorji so gradili na njegovih ugotovitvah in svoje koncepte vezali na Arrowove. V zadnjih dveh desetletjih se uveljavlja Schultzeva metoda glasovanja, ki jo uporablja že nekaj mednarodnih organizacij, vendar za nacionalne volitve še ni v uporabi: To je metoda, ki krši le kriterij »neodvisnosti nerelevantnih alternativ, zadošča pa ožje definiranemu, sorodnemu kriteriju »neodvisnosti Smith – dominiranih alternativ«. Krši sicer tudi druge moderne kriterije, vendar ji je kot pomembna orientacija služila prav Arrowova podlaga za razmislek o funkciji družbene izbire. Arrow je bil tisti, ki je razmišljal o glasovanju na volitvah in napisal osnutek podoben Duncan Blackovemu, vendar s svojim obratom in podkovanostjo v metodah logičnega dokazovanja, da večinsko glasovanje deluje samo, če so vsi posamezniki zmožni rangirati preference »od leve proti desni » po vrsti in določiti kje je njihov vrh. Filozof Olaf Helmer je izpostavil, da je podobna skrb relevantna tudi v mednarodnih odnosih: »Kako lahko rečemo, da ima Rusija ali da imajo Združene države Amerike preference? Obe državotvorni strukturi sta zbirka posameznikov, in sami nista posameznik. Po Bergson in Samuelsonu vem,o kaj pomeni za Rusijo, da preferira X proti Y. Vendar pa je bil tu Arrow veliko spretnejši, saj je na problem pogledal z drugačne perspektive. Namesto, da bi vzel preferenčna zaporedja posameznikov kot dana in iz njih konstruiral družbeno zaporedje, je namesto tega vprašal: Ali obstaja takšen mehanizem za konstrukcijo družbenega zaporedja preferenc iz poljubnih preferenc posameznikov, ki zadovoljuje določene pogoje? Arrow je dokazal, da če ne omejimo tipov preferenc , ki naj bi jih posamezniki imeli med družbenimi izidi, ne obstaja nikakršen sistem, ki bi lahko na družbenem nivoju rangiral preference in zadovoljeval kriterije: ne-diktatorstvo, Pareto kriterij in neodvisnost nerelevantnih alternativ. V letu 1951 se je s tem začelo močno razvijati samostojno področje v ekonomski znanosti: družbena izbira. V politični teoriji je pregovarjanje o tem, kateri sistem glasovanja je najboljši – večinsko odločanje, Borda counts, rang – vrstni red in drugi – izgubilo stari smisel. Vsak sistem zagotovo krši enega izmed Arrowovih axiomov. Četudi jih sprostimo, generirajo nezmožnost.
Ker pa so družbene odločitve neizbežne, so nekateri avtorji nato gradili na teoretiziranju, kateri pogoj je tisti, ki ga lahko kršimo, Amrtya Sen predlaga opusititev Paretovega kriterija, spet drugi ekonomisti opustitev pogoja IIA –Neodvisnost irelevantnih alternativ. Kako priti do pravega odgovora? Ali pravi odgovor človeštvo ima? Retoriki ekonomije kot so Deirdre McCloskey bi tu zagovarjali, da ko pride do normativnih vprašanj, so retorična sredstva, prepričevalne sposobnosti akademikov, interpretacija sodobnikov, prodornost teorije in splošna naklonjenost javnosti v trenutnem zgodovinskem obdobju tista, ki določijo, kaj se privzame za širše »dobro«. Univerzalnost izgubljamo, ko se sprašujemo in spoznavamo ali sploh lahko z doslednostjo rigorozno izpeljemo, kaj je dobro oz. slabo za družbo, brez da bi diktatorsko uveljavljali konstruirane etične standard. V tem pogledu, je Arrowov dosežek zares izjemen, saj opozarja na slučajnost in nereprezentativnost volilnih in glasovalnih postopkov in na nedemokratično naravo mehanizmov, ki naj bi služili demokratičnim postopkom. Kako določiti družbeno dobro, zopet postane vprašanje moralne filozofije, moralni argumenti pa izsek, ki ga generirajo aktivni posamezniki v presečišču z zgodovinskim okvirjem. Na dejavnike, interakcije in mikro aktivacije, ki pripeljejo do končne forme ali določenega fenomena velikokrat nismo pozorni. Vsebina družbene morfogeneze ostane (ne)prepoznana v skladu z našimi omejenimi sposobnostmi zaznavanja, z izgubljanjem informacij, z vsiljenimi hierarhičnimi sistemi generiranja novih vedenj, z desensitivizacijo in zatiranjem človeškega v človeku. K človeškosti spada med drugim tudi empatija, ki je ena izmed osnovnih sposobnosti homo economicusa, potrebnih za razumevanje in ustvarjanje verjetij o motivacijah in interesih drugega, ki omogočajo strateške odzive med ekonomskimi akterji. Pot, ki bi vodila v demokratičnost, bi morala torej vključevati neskončno dinamično komuniciranje preferenc in omogočanje hitre in fleksibilne redistribucije v skladu s preferencami zbirke ali populacije posameznikov, kar pa je s poenostavljenim postavljanjem voljenih zastopnikov mnenj nemogoče. Že majhne spremembe v krivulji učenja in spremembe potreb zaradi zunanjih okoliščin, bi lahko rangiranje preferenc posameznika popolnoma spremenile, s tem pa tudi ekonomsko shemo, ki bi pripeljala v ravnotežje. Tudi na tem področju je s konceptom »učenje z delom« Arrow pomemben začetnik formacije koncepta »krivulji učenja«.
Ko so teoretiki trga razmišljali, kako prenašati informacije o preferencah v mehanizem redistribucije, so odgovore našli v ceni, Arrow pa je bil tudi utemeljitelj teorije splošnega ravnotežja, po kateri z določenimi predpostavkami obstaja množica cen, pri kateri se agregatna ponudba in povpraševanje srečata za vsako dobrino v neki ekonomiji. Vendar, pa naj tu poudarimo, da je učinkovitost tržnega mehanizma, kot jo predlaga Walras teoretski konstrukt, ki ga Arrow nadgradi z dodatnimi predpostavkami, ki tvorijo pogoje, potrebne za doseganje unikatnega ravnotežja (konveksne preference, popolno konkurenčni pogoji in neodvisnost povpraševanja). V kasnejših modelih je skupaj z Debreujem radikalno generaliziral pojem dobrine, pri čemer je dobrine diferenciiral po času in kraju dostave. V model splošnega ravnotežja sta s standardnim načinom modeliranja z dvema časovnima obdobjema implementirala negotovost. Natančno sta se poglobila v specifikacijo pogojev za popolnokonkurenčni trg. Arrow - Debreu ravnotežje lahko interpretiramo kot splošno ravnotežje z možnostjo analize v razmerah negotovosti. Implicitno pa nam model pripoveduje: Čeprav se trgi odprejo preden se negotovost razkrije, če bi se trgi še enkrat odprli po tem ko bi bilo stanje sveta že znano, takrat ne bi bilo več motivacij za nadaljno izmenjavo. Arrowova matematizacija in iskanje predpostavk pod katerimi se splošno ravnotežje uresniči in je lahko stabilno, so zelo usmerjeni v iskanje idealnih pogojev in predpostavk, ki morajo veljati, da nevidna roka trga omogoči optimum, na tem mestu pa se razmišljujočim ponuja tudi široko polje raziskovanja predpostavk in veljavnosti le teh. Rodovitne so tudi navezave kritikov, ki pišejo o približkih tržnega funkcioniranja, ki ne izkazujejo dinamike modela, o anomalijah trgov, o nestabilnosti in nepopolnih informacijah. Tudi sam je v svojem delu že vključeval informacije, kot dejavnik v delovanju ekonomije.
Teorije, ki jih Arrow razvijal, so uporabna orodja in smernice za razmišljanje ter razvijanje modelov, nikakor pa ne same po sebi priporočila za oblikovanje politik. Z razumevanjem znanja v okviru obdobja v katerem je nastalo in z razumevanjem meja razmišljanja, ki jih je v tistem času preseglo, je preboj Arrowa zagotovo bil revolucionaren in kot tak svojstveno navdihnjen. Izzval je nov dialog v ekonomiji, svojevrsten poglobljen metodološki pristop in pluralnost idej in njihovih aplikacij.
Avtorica: Maruša Conič
.
Ker pa so družbene odločitve neizbežne, so nekateri avtorji nato gradili na teoretiziranju, kateri pogoj je tisti, ki ga lahko kršimo, Amrtya Sen predlaga opusititev Paretovega kriterija, spet drugi ekonomisti opustitev pogoja IIA –Neodvisnost irelevantnih alternativ. Kako priti do pravega odgovora? Ali pravi odgovor človeštvo ima? Retoriki ekonomije kot so Deirdre McCloskey bi tu zagovarjali, da ko pride do normativnih vprašanj, so retorična sredstva, prepričevalne sposobnosti akademikov, interpretacija sodobnikov, prodornost teorije in splošna naklonjenost javnosti v trenutnem zgodovinskem obdobju tista, ki določijo, kaj se privzame za širše »dobro«. Univerzalnost izgubljamo, ko se sprašujemo in spoznavamo ali sploh lahko z doslednostjo rigorozno izpeljemo, kaj je dobro oz. slabo za družbo, brez da bi diktatorsko uveljavljali konstruirane etične standard. V tem pogledu, je Arrowov dosežek zares izjemen, saj opozarja na slučajnost in nereprezentativnost volilnih in glasovalnih postopkov in na nedemokratično naravo mehanizmov, ki naj bi služili demokratičnim postopkom. Kako določiti družbeno dobro, zopet postane vprašanje moralne filozofije, moralni argumenti pa izsek, ki ga generirajo aktivni posamezniki v presečišču z zgodovinskim okvirjem. Na dejavnike, interakcije in mikro aktivacije, ki pripeljejo do končne forme ali določenega fenomena velikokrat nismo pozorni. Vsebina družbene morfogeneze ostane (ne)prepoznana v skladu z našimi omejenimi sposobnostmi zaznavanja, z izgubljanjem informacij, z vsiljenimi hierarhičnimi sistemi generiranja novih vedenj, z desensitivizacijo in zatiranjem človeškega v človeku. K človeškosti spada med drugim tudi empatija, ki je ena izmed osnovnih sposobnosti homo economicusa, potrebnih za razumevanje in ustvarjanje verjetij o motivacijah in interesih drugega, ki omogočajo strateške odzive med ekonomskimi akterji. Pot, ki bi vodila v demokratičnost, bi morala torej vključevati neskončno dinamično komuniciranje preferenc in omogočanje hitre in fleksibilne redistribucije v skladu s preferencami zbirke ali populacije posameznikov, kar pa je s poenostavljenim postavljanjem voljenih zastopnikov mnenj nemogoče. Že majhne spremembe v krivulji učenja in spremembe potreb zaradi zunanjih okoliščin, bi lahko rangiranje preferenc posameznika popolnoma spremenile, s tem pa tudi ekonomsko shemo, ki bi pripeljala v ravnotežje. Tudi na tem področju je s konceptom »učenje z delom« Arrow pomemben začetnik formacije koncepta »krivulji učenja«.
Ko so teoretiki trga razmišljali, kako prenašati informacije o preferencah v mehanizem redistribucije, so odgovore našli v ceni, Arrow pa je bil tudi utemeljitelj teorije splošnega ravnotežja, po kateri z določenimi predpostavkami obstaja množica cen, pri kateri se agregatna ponudba in povpraševanje srečata za vsako dobrino v neki ekonomiji. Vendar, pa naj tu poudarimo, da je učinkovitost tržnega mehanizma, kot jo predlaga Walras teoretski konstrukt, ki ga Arrow nadgradi z dodatnimi predpostavkami, ki tvorijo pogoje, potrebne za doseganje unikatnega ravnotežja (konveksne preference, popolno konkurenčni pogoji in neodvisnost povpraševanja). V kasnejših modelih je skupaj z Debreujem radikalno generaliziral pojem dobrine, pri čemer je dobrine diferenciiral po času in kraju dostave. V model splošnega ravnotežja sta s standardnim načinom modeliranja z dvema časovnima obdobjema implementirala negotovost. Natančno sta se poglobila v specifikacijo pogojev za popolnokonkurenčni trg. Arrow - Debreu ravnotežje lahko interpretiramo kot splošno ravnotežje z možnostjo analize v razmerah negotovosti. Implicitno pa nam model pripoveduje: Čeprav se trgi odprejo preden se negotovost razkrije, če bi se trgi še enkrat odprli po tem ko bi bilo stanje sveta že znano, takrat ne bi bilo več motivacij za nadaljno izmenjavo. Arrowova matematizacija in iskanje predpostavk pod katerimi se splošno ravnotežje uresniči in je lahko stabilno, so zelo usmerjeni v iskanje idealnih pogojev in predpostavk, ki morajo veljati, da nevidna roka trga omogoči optimum, na tem mestu pa se razmišljujočim ponuja tudi široko polje raziskovanja predpostavk in veljavnosti le teh. Rodovitne so tudi navezave kritikov, ki pišejo o približkih tržnega funkcioniranja, ki ne izkazujejo dinamike modela, o anomalijah trgov, o nestabilnosti in nepopolnih informacijah. Tudi sam je v svojem delu že vključeval informacije, kot dejavnik v delovanju ekonomije.
Teorije, ki jih Arrow razvijal, so uporabna orodja in smernice za razmišljanje ter razvijanje modelov, nikakor pa ne same po sebi priporočila za oblikovanje politik. Z razumevanjem znanja v okviru obdobja v katerem je nastalo in z razumevanjem meja razmišljanja, ki jih je v tistem času preseglo, je preboj Arrowa zagotovo bil revolucionaren in kot tak svojstveno navdihnjen. Izzval je nov dialog v ekonomiji, svojevrsten poglobljen metodološki pristop in pluralnost idej in njihovih aplikacij.
Avtorica: Maruša Conič
.