Weber v pričujočem članku analizira uporabo koncepta ''očitne potrošnje''(1) Thorsteina Veblena (Theory of the Leisure Class, 1899), v najprestižnejših ekonomskih strokovnih revijah.
Članek prične z definiranjem očitne potrošnje:
1. Očitna potrošnja je podkategorija ''očitnega zapravljanja''; le to utemelji kot potrošnjo določenih tipov blaga (očitna potrošnja) in časa (očitno brezdelje), s katero posameznik signalizira svoj status v družbi.
2. Očitno zapravljanje nastopi šele s pojavom premoženjskih pravic, ki ustvarijo pogoje za primerjavo in tekmovanje med posamezniki.
3. Obstaja t.i. preživetveni gon, ki omejuje očitno zapravljanje.(2)
4. Očitna potrošnja lahko povzroči osiromašenje posameznika v potrošnji, ki ni očitna
5. Očitna potrošnja ni omejena samo na t.i. ''brezdelni družbeni razred'', temveč nastopa kot sredstvo razkazovanja položaja med različnimi razredi in znotraj posameznih razredov.
6. Teorija očitne potrošnje je dinamična, saj družba išče vedno nove in bolj subtilne načine razkazovanja bogastva.
7. Zaradi te dinamičnosti bo konzervativni brezdelni razred slejkoprej zamenjan z novim razredom, ki svojega položaja in bogastva ne bo več razkazoval z brezdeljem.
8. ''Veblenovo blago'' je blago, ki ima ob uporabnih lastnostih še neke druge, estetske lastnosti, ki kažejo na višjo ceno blaga.
9. Delo ''Teorija brezdelnega razreda'' ni moralna sodba, temveč skuša zgolj pokazati naravo odnosov posameznih družbenih razredov do ekonomskih institucij.
V nadaljevanju se avtor najprej posveti analizi razširjenosti samega koncepta očitne potrošnje (in neposrednemu pripisovanju tega Veblenu) med pomembnejšo literaturo objavljeno v ekonomskih strokovnih revijah. Kot ugotavlja se je koncept od leta 1894 do 2010 pojavil v 227 člankih, samo v 84 pa so ga neposredno pripisali Veblenu, kar nakazuje, da je koncept prešel v univerzalno rabo.
Svoje raziskovanje nadaljuje s preučevanjem doslednosti med Veblenovimi prvotnimi formulacijami in njihovo uporabo v strokovnih revijah in s strani pomembnejših avtorjev (dobitnikov Wakler and Clark medalj in/ali Nobelovih nagrajencev za ekonomijo). Avtor izpostavi Duesenberry-ja (1949), ki je prvi uporabil matematično analizo za izražanje posledic očitne potrošnje na temeljne ekonomske agregate, Leibensteina (1950), ki je s preučitvijo vpliva očitne potrošnje na krivuljo povpraševanja razvil (3) različne pojavne oblike le tega (snob učinek, čredni učinek in Veblenov učinek (4)) in Bagwella ter Bernheima (1996), ki sta koncept očitne potrošnje zreducirala na blago, ki ima nazaj obrnjeno krivuljo povpraševanja in ne razločujeta več med učinki take potrošnje v posameznem družbenem razredu in tistimi, ki nastopijo med razredi.
Ko enkrat razumemo koncept očitne potrošnje se pojavi pomembno vprašanje – kakšen vpliv bi imelo obdavčevanje take potrošnje na distribucijo dohodka in stopnjo enakosti v družbi? Avtor navaja tri možne interpretacije; prva predpostavlja, da je možno z obdavčenjem očitne potrošnje le to zmanjšati v primerjavi z potrošnjo ostalih dobrin (z obdavčenjem luksuznih dobrin dobi država več sredstev za zagotavljanje ostalih dobrin kot so izobrazba, pokojnine, itd.) medtem ko druga zagovarja ravno nasprotno tezo - obdavčenje luksuznih dobrin bi še povečalo očitno potrošnjo (z obdavčenjem bi se razširil razred tistih z enakimi dohodki, kar bi povzročilo še večjo željo po očitni potrošnji znotraj razreda). Tretja interpretacija se osredotoča na posledice obdavčevanja na posamezne razrede. Tako zagovarja trditev, da bi ob obdavčenju očitna potrošnja bogatih padla (bilo bi manj bogatih, ki bi se primerjali med seboj) očitna potrošnja tistih, ki bi kljub prerazporeditvi dohodka ostali revni, pa bi se še povečala (razlika v dohodku med skupinami bi se povečala, kar bi revni v želji po družbenem statusu kompenzirali s večjo očitno potrošnjo). V tem primeru bi bilo z vidika zmanjševanja očitne potrošnje edino logično, da se bolj obdavči očitna potrošnja revnega razreda. Kot je razvidno, lahko iz enakih predpostavk pridemo do zelo različnih predlogov davčne politike, kar avtor pripisuje različnim vrednotam posameznih ekonomistov.
Avtor ob koncu ugotavlja, da je koncept očitne potrošnje kljub nekaterim posplošitvam v literaturi uporabljen na način, ki je skladen z prvotno Veblenovo formulacijo. »/.../ugotovili smo, da je ''očitna potrošnja'' ohranila mesto v našem izražanju in da na ''učinkovit'' način opisuje nagnjenost k tisti potrošnji, katere cilj je izkazovanje statusa v družbi.« (Weber, str. 19)
_____________________________________________________________________________
1 Vsi prevodi so avtorjevi
2. »Z izjemo samoohranitvenega gona je tekmovalnost po vsej verjetnosti najmočnejši in najbolj vztrajen motivator ekonomske dejavnosti.« (Veblen, T. 2001. The Theory of the Leisure Class. New York: Random House Modern Library Edition. str. 82)
3. »Zaradi preferiranja vidne potrošnje je postalo življenje za zaprtimi vrati večine družbenih razredov relativno skopo v primerjavi z tistim delom njihovega življenja, ki je na očeh drugih.« (ibid. str. 83)
4. Snob učinek - posameznikovo povpraševanje je obratno sorazmerno od celotnega povpraševanja; čredni učinek - ob povečanju povpraševanja skupine po določenem blagu, se poveča tudi povpraševanje posameznikov znotraj te skupine; Veblenov učinek - pri nekaterih vrstah blaga se povpraševanje povečuje z višanjem cene (del krivulje povpraševanja je obrnjen nazaj)
Sergej Vujanović
Članek prične z definiranjem očitne potrošnje:
1. Očitna potrošnja je podkategorija ''očitnega zapravljanja''; le to utemelji kot potrošnjo določenih tipov blaga (očitna potrošnja) in časa (očitno brezdelje), s katero posameznik signalizira svoj status v družbi.
2. Očitno zapravljanje nastopi šele s pojavom premoženjskih pravic, ki ustvarijo pogoje za primerjavo in tekmovanje med posamezniki.
3. Obstaja t.i. preživetveni gon, ki omejuje očitno zapravljanje.(2)
4. Očitna potrošnja lahko povzroči osiromašenje posameznika v potrošnji, ki ni očitna
5. Očitna potrošnja ni omejena samo na t.i. ''brezdelni družbeni razred'', temveč nastopa kot sredstvo razkazovanja položaja med različnimi razredi in znotraj posameznih razredov.
6. Teorija očitne potrošnje je dinamična, saj družba išče vedno nove in bolj subtilne načine razkazovanja bogastva.
7. Zaradi te dinamičnosti bo konzervativni brezdelni razred slejkoprej zamenjan z novim razredom, ki svojega položaja in bogastva ne bo več razkazoval z brezdeljem.
8. ''Veblenovo blago'' je blago, ki ima ob uporabnih lastnostih še neke druge, estetske lastnosti, ki kažejo na višjo ceno blaga.
9. Delo ''Teorija brezdelnega razreda'' ni moralna sodba, temveč skuša zgolj pokazati naravo odnosov posameznih družbenih razredov do ekonomskih institucij.
V nadaljevanju se avtor najprej posveti analizi razširjenosti samega koncepta očitne potrošnje (in neposrednemu pripisovanju tega Veblenu) med pomembnejšo literaturo objavljeno v ekonomskih strokovnih revijah. Kot ugotavlja se je koncept od leta 1894 do 2010 pojavil v 227 člankih, samo v 84 pa so ga neposredno pripisali Veblenu, kar nakazuje, da je koncept prešel v univerzalno rabo.
Svoje raziskovanje nadaljuje s preučevanjem doslednosti med Veblenovimi prvotnimi formulacijami in njihovo uporabo v strokovnih revijah in s strani pomembnejših avtorjev (dobitnikov Wakler and Clark medalj in/ali Nobelovih nagrajencev za ekonomijo). Avtor izpostavi Duesenberry-ja (1949), ki je prvi uporabil matematično analizo za izražanje posledic očitne potrošnje na temeljne ekonomske agregate, Leibensteina (1950), ki je s preučitvijo vpliva očitne potrošnje na krivuljo povpraševanja razvil (3) različne pojavne oblike le tega (snob učinek, čredni učinek in Veblenov učinek (4)) in Bagwella ter Bernheima (1996), ki sta koncept očitne potrošnje zreducirala na blago, ki ima nazaj obrnjeno krivuljo povpraševanja in ne razločujeta več med učinki take potrošnje v posameznem družbenem razredu in tistimi, ki nastopijo med razredi.
Ko enkrat razumemo koncept očitne potrošnje se pojavi pomembno vprašanje – kakšen vpliv bi imelo obdavčevanje take potrošnje na distribucijo dohodka in stopnjo enakosti v družbi? Avtor navaja tri možne interpretacije; prva predpostavlja, da je možno z obdavčenjem očitne potrošnje le to zmanjšati v primerjavi z potrošnjo ostalih dobrin (z obdavčenjem luksuznih dobrin dobi država več sredstev za zagotavljanje ostalih dobrin kot so izobrazba, pokojnine, itd.) medtem ko druga zagovarja ravno nasprotno tezo - obdavčenje luksuznih dobrin bi še povečalo očitno potrošnjo (z obdavčenjem bi se razširil razred tistih z enakimi dohodki, kar bi povzročilo še večjo željo po očitni potrošnji znotraj razreda). Tretja interpretacija se osredotoča na posledice obdavčevanja na posamezne razrede. Tako zagovarja trditev, da bi ob obdavčenju očitna potrošnja bogatih padla (bilo bi manj bogatih, ki bi se primerjali med seboj) očitna potrošnja tistih, ki bi kljub prerazporeditvi dohodka ostali revni, pa bi se še povečala (razlika v dohodku med skupinami bi se povečala, kar bi revni v želji po družbenem statusu kompenzirali s večjo očitno potrošnjo). V tem primeru bi bilo z vidika zmanjševanja očitne potrošnje edino logično, da se bolj obdavči očitna potrošnja revnega razreda. Kot je razvidno, lahko iz enakih predpostavk pridemo do zelo različnih predlogov davčne politike, kar avtor pripisuje različnim vrednotam posameznih ekonomistov.
Avtor ob koncu ugotavlja, da je koncept očitne potrošnje kljub nekaterim posplošitvam v literaturi uporabljen na način, ki je skladen z prvotno Veblenovo formulacijo. »/.../ugotovili smo, da je ''očitna potrošnja'' ohranila mesto v našem izražanju in da na ''učinkovit'' način opisuje nagnjenost k tisti potrošnji, katere cilj je izkazovanje statusa v družbi.« (Weber, str. 19)
_____________________________________________________________________________
1 Vsi prevodi so avtorjevi
2. »Z izjemo samoohranitvenega gona je tekmovalnost po vsej verjetnosti najmočnejši in najbolj vztrajen motivator ekonomske dejavnosti.« (Veblen, T. 2001. The Theory of the Leisure Class. New York: Random House Modern Library Edition. str. 82)
3. »Zaradi preferiranja vidne potrošnje je postalo življenje za zaprtimi vrati večine družbenih razredov relativno skopo v primerjavi z tistim delom njihovega življenja, ki je na očeh drugih.« (ibid. str. 83)
4. Snob učinek - posameznikovo povpraševanje je obratno sorazmerno od celotnega povpraševanja; čredni učinek - ob povečanju povpraševanja skupine po določenem blagu, se poveča tudi povpraševanje posameznikov znotraj te skupine; Veblenov učinek - pri nekaterih vrstah blaga se povpraševanje povečuje z višanjem cene (del krivulje povpraševanja je obrnjen nazaj)
Sergej Vujanović