red. prof. dr. Tine Stanovnik
Živimo v svetu, v katerem je ekonomski način razmišljanja vseprisoten, in se metode ekonomske analize širijo na nova in nova področja. Kljub takšnemu navideznemu razcvetu in ekspanziji, pa so razhajanja znotraj same stroke velika, tudi razhajanja v odnosu do fundamentalnih ekonomskih vprašanj. Konkretno, v stališčih do vloge in pomena trga in tržnih zakonitosti in, posledično, do vloge države.
Glede slednjega, so zadeve navidezno jasne, in argumenti v prid intervenciji in poseganju države v delovanje trga so znani. Nepopolnosti trga (market failures) se pojavljajo – ex post – kot »teoretično« opravičevanje za poseganje države. Pa vendar: ne gre zgolj za napake in slabo delovanje na »določenih« področjih, kjer je pač potrebna državna intervencija. Karl Polanyi je v svoji izjemni knjigi The Great Transformation pokazal na uničujoče posledice prostega delovanja trga – tako na družbo kot na družbene norme – v obdobju zgodnjega kapitalizma in industrijske revolucije v Angliji. Te posledice je lahko omilila le država. Prav tako je gospodarstva iz uničujočega »ravnovesja« Velike depresije lahko izvlekel le državni intervencionizem. Ne gre torej za »določeno« nepopolnost trga, temveč za globoko »sistemsko« deformacijo kapitalističnega sistema. In končno, tudi sedanja Velika recesija je nastala kot posledica nebrzdanega divjanja finančnega in nefinančnega korporacijskega sistema, reševanje kapitalističnega sistema pa je prevzela država. Lahko bi rekli, da je država edina entiteta, ki lahko reši kapitalizem pred samouničenjem.
Zdi se mi, da stališča do vloge trga in vloge države predstavljajo nekakšen »litmusov test« in odnos do teh vlog opredeljuje tudi delitev na pozitivistično-naravnane ekonomiste in normativno-naravnane ekonomiste.
Kako je možna takšna delitev med znanstveniki in raziskovalci, delitve, ki jo naravne in tehnične znanosti ne poznajo? Za razumevanje te delitve bom napravil nekoliko daljšo digresijo.
Za razliko od naravnih znanosti, kjer bi težko govorili o soobstoju različnih paradigm in pogledov na znanost, je za ekonomijo značilen takšen soobstoj. V ekonomiji le-te zaobjamejo praviloma le del celotnega področja ekonomske znanosti – tako npr. je keynesianska paradigma makroekonomsko naravnana. Takšen soobstoj različnih paradigm, pogledov in teorij je značilen za ekonomsko znanost. Toda, če bi za kriterij »znanosti« uporabili Popperjev kriterij (falsifiability), od ekonomske znanosti ne bi ostalo veliko. V ekonomski znanosti imamo teorije ki ne vzdržijo takšne preverbe, kot je v navadi pri drugih – naravnih – znanostih. Poglejmo si samo teorije potrošnje: imamo Keynesovo funkcijo potrošnje (kjer je potrošnja funkcija sedanjega razpoložljivega dohodka), imamo Friedmanovo teorijo potrošnje, tj. teorijo permanentnega dohodka, imamo Modiglianijevo teorijo potrošnje, tj. teorijo življenjskega cikla itd. Vzemimo še en primer te raznovrstnosti. Kakšen je makroekonomski učinek zniževanja davkov? Po Ricardovi hipotezi – ki jo je postavil Robert Barro – se zaradi znižanja davkov poveča varčevanje v enakem znesku in učinkov na povečanje potrošnje ni. Po neoklasični paradigmi zniževanje davkov povzroča dolgoročno nižjo gospodarsko rast (ker se zaradi znižanja davkov zniža agregatna raven varčevanja). Po Keynesianski paradigmi znižanje davkov povzroča večje agregatne investicije, varčevanje in potrošnjo. Seveda, te ogromne razlike v predvidevanju učinkov povsem določene spremembe (zniževanje davkov) so posledica različnih izhodiščnih predpostavk in različnih predpostavk o mehanizmih prenašanja impulzov skozi nacionalno gospodarstvo, a dejstvo je, da je tudi prediktivna moč teh teorij vprašljiva.
.
Imamo torej očitno nekakšno koegzistenco paradigm, teorij in hipotez, in tega je v ekonomski znanosti kar precej. Če v ekonomiji teorije in hipoteze počasi izginevajo, to ni nikoli zaradi tega, ker niso vzdržale empirične preverbe oziroma ker so se predikcije le-teh izkazale za napačne. Za ponazoritev, primer, ki je meni blizu. Leydenska skupina ekonomistov je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proučevala blaginjo posameznikov kot funkcijo dohodka in drugih karakteristik Izhajala je iz lognormalne funkcije in modelirala parametre te funkcije, na osnovi več tisočih individualnih podatkov. Enega od dveh parametrov te funkcije preprosto ni uspela zadovoljivo modelirati: kljub temu so članke in rezultate objavljali v vodilnih ekonomskih revijah. Na izjemno natančno kritiko celotnega raziskovalnega programa te skupine (ki jo je objavil Seidl v European Economic Review leta 1994) se je vodja leydenske skupine van Praag odzval ostro in skoraj žaljivo in z neprepričljivo argumentacijo, Čez nekaj let je ta »raziskovalni program« sicer res potonil v pozabo, pa ne zaradi izrečene kritike Seidla. Lahko bi rekli, da paradigme, teorije, hipoteze in raziskovalni programi v ekonomski znanosti umirajo – če sploh – naravne smrti ali zaradi premika raziskovalnega zanimanja na druga področja, ne pa zaradi skromne empirične vsebine ali slabe prediktivne sposobnosti.
Vrnimo se nazaj na »dihotomijo« - pozitivistično naravnani in normativno naravnani ekonomisti. Pozitivistično naravnani ekonomisti imajo takorekoč doktrinarno vero v trg in tržne zakonitosti, in tudi – če hočete – slepo vero v moč ekonomske analize. Normativno naravnani ekonomisti imajo veliko bolj zadržano stališče do trga in tržnih mehanizmov in menijo, da le močna (in učinkovita) država lahko brzda ekscese trga in zagotavlja dolgoročni ekonomski in družbeni razvoj nacije. Pripadniki »normativističnega tabora« niso dogmatiki, vendar »dokazni« material za spremembo njihovih stališč mora biti zelo trden, in osnovan ne samo na ekonomskih temveč tudi drugih kriterijih.
Podajmo še en primer. Mankiw, v članku »Defending the One Percent« (objavljenem v Journal of Economic Perspectives leta 2013) razlaga velike dohodkovne razlike kot posledico izjemnih tehnoloških sprememb, ki omogočajo majhnemu številu visoko izobraženih in izjemno nadarjenih posameznikov prejemanje superzvezdniških dohodkov. Piketty v svoji knjigi Kapital v 21. stoletju pa ima povsem drugo razlago. Naj navedem njegov citat v celoti (str. 509): »Če pogledamo na razvite države, ugotovimo, da je veliko zmanjšanje mejne davčne stopnje na dohodek med letom 1980 in sedaj, zelo tesno povezan s povečanim deležom zgornjega centila v nacionalnem dohodku v tem istem obdobju. Konkretno, oba fenomena sta popolnoma korelirana: države z največjim znižanjem mejne davčne stopnje na dohodek so tudi države z največjim povečanjem deleža zgornjega centila v nacionalnem dohodku«. Po interpretaciji Mankiwa je torej vzrok za velike dohodkovne neenakosti treba iskati v tehnoloških spremembah – trg je tu »nevtralen« mehanizem in takšna porazdelitev dohodka je tako rekoč samoumevna. Po interpretaciji Pikettyja pa je država tista, ki js s svojo davčno sprostitvijo povzročila takšno veliko povečanje neenakosti dohodkov. Razlika med Mankiwom in Pikettyjem ni v sami uporabi inštrumentov ekonomske analize, pa tudi ne v tem, da prihajata do zelo različnih ugotovitev o vzrokih za velike dohodkovne neenakosti. Za »pozitivistično-naravnanega« Mankiwa je dohodkovna porazdelitev zgolj rezultat tržnega mehanizma, tj. sprememb v faktorjih povpraševanja; za »normativno-naravnanega« Pikettyja pa je takšna porazdelitev dohodka rezultat spremembe družbenih norm, ki so prej delovale kot bariera izplačevanju visokih dohodkov.
Zdi se, kot da bi bili pozitivistično naravnani ekonomisti v svojih analizah in raziskovalnih programih vrednotno nevtralni – za razliko od normativno naravnanih ekonomistov, ki niti ne skrivajo dejstva, da so vrednotno ne-nevtralni. Vendar temu ni ravno tako, ker so vrednotna stališča pri pozitivistično naravnanih ekonomistih implicitna. Možno je, da bo večanje pomena družbenih norm in ne-tržnih elementov na različnih področjih –ne nazadnje tudi na področju okolja – premaknilo tudi polje delovanja ekonomistov in njihovih raziskovalnih programov, ter omogočilo, da bo ekonomska znanost bolj angažirana v iskanju ekonomskih rešitev za bolj pravično družbo in bolj uravnotežen družbeni razvoj.
Glede slednjega, so zadeve navidezno jasne, in argumenti v prid intervenciji in poseganju države v delovanje trga so znani. Nepopolnosti trga (market failures) se pojavljajo – ex post – kot »teoretično« opravičevanje za poseganje države. Pa vendar: ne gre zgolj za napake in slabo delovanje na »določenih« področjih, kjer je pač potrebna državna intervencija. Karl Polanyi je v svoji izjemni knjigi The Great Transformation pokazal na uničujoče posledice prostega delovanja trga – tako na družbo kot na družbene norme – v obdobju zgodnjega kapitalizma in industrijske revolucije v Angliji. Te posledice je lahko omilila le država. Prav tako je gospodarstva iz uničujočega »ravnovesja« Velike depresije lahko izvlekel le državni intervencionizem. Ne gre torej za »določeno« nepopolnost trga, temveč za globoko »sistemsko« deformacijo kapitalističnega sistema. In končno, tudi sedanja Velika recesija je nastala kot posledica nebrzdanega divjanja finančnega in nefinančnega korporacijskega sistema, reševanje kapitalističnega sistema pa je prevzela država. Lahko bi rekli, da je država edina entiteta, ki lahko reši kapitalizem pred samouničenjem.
Zdi se mi, da stališča do vloge trga in vloge države predstavljajo nekakšen »litmusov test« in odnos do teh vlog opredeljuje tudi delitev na pozitivistično-naravnane ekonomiste in normativno-naravnane ekonomiste.
Kako je možna takšna delitev med znanstveniki in raziskovalci, delitve, ki jo naravne in tehnične znanosti ne poznajo? Za razumevanje te delitve bom napravil nekoliko daljšo digresijo.
Za razliko od naravnih znanosti, kjer bi težko govorili o soobstoju različnih paradigm in pogledov na znanost, je za ekonomijo značilen takšen soobstoj. V ekonomiji le-te zaobjamejo praviloma le del celotnega področja ekonomske znanosti – tako npr. je keynesianska paradigma makroekonomsko naravnana. Takšen soobstoj različnih paradigm, pogledov in teorij je značilen za ekonomsko znanost. Toda, če bi za kriterij »znanosti« uporabili Popperjev kriterij (falsifiability), od ekonomske znanosti ne bi ostalo veliko. V ekonomski znanosti imamo teorije ki ne vzdržijo takšne preverbe, kot je v navadi pri drugih – naravnih – znanostih. Poglejmo si samo teorije potrošnje: imamo Keynesovo funkcijo potrošnje (kjer je potrošnja funkcija sedanjega razpoložljivega dohodka), imamo Friedmanovo teorijo potrošnje, tj. teorijo permanentnega dohodka, imamo Modiglianijevo teorijo potrošnje, tj. teorijo življenjskega cikla itd. Vzemimo še en primer te raznovrstnosti. Kakšen je makroekonomski učinek zniževanja davkov? Po Ricardovi hipotezi – ki jo je postavil Robert Barro – se zaradi znižanja davkov poveča varčevanje v enakem znesku in učinkov na povečanje potrošnje ni. Po neoklasični paradigmi zniževanje davkov povzroča dolgoročno nižjo gospodarsko rast (ker se zaradi znižanja davkov zniža agregatna raven varčevanja). Po Keynesianski paradigmi znižanje davkov povzroča večje agregatne investicije, varčevanje in potrošnjo. Seveda, te ogromne razlike v predvidevanju učinkov povsem določene spremembe (zniževanje davkov) so posledica različnih izhodiščnih predpostavk in različnih predpostavk o mehanizmih prenašanja impulzov skozi nacionalno gospodarstvo, a dejstvo je, da je tudi prediktivna moč teh teorij vprašljiva.
.
Imamo torej očitno nekakšno koegzistenco paradigm, teorij in hipotez, in tega je v ekonomski znanosti kar precej. Če v ekonomiji teorije in hipoteze počasi izginevajo, to ni nikoli zaradi tega, ker niso vzdržale empirične preverbe oziroma ker so se predikcije le-teh izkazale za napačne. Za ponazoritev, primer, ki je meni blizu. Leydenska skupina ekonomistov je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proučevala blaginjo posameznikov kot funkcijo dohodka in drugih karakteristik Izhajala je iz lognormalne funkcije in modelirala parametre te funkcije, na osnovi več tisočih individualnih podatkov. Enega od dveh parametrov te funkcije preprosto ni uspela zadovoljivo modelirati: kljub temu so članke in rezultate objavljali v vodilnih ekonomskih revijah. Na izjemno natančno kritiko celotnega raziskovalnega programa te skupine (ki jo je objavil Seidl v European Economic Review leta 1994) se je vodja leydenske skupine van Praag odzval ostro in skoraj žaljivo in z neprepričljivo argumentacijo, Čez nekaj let je ta »raziskovalni program« sicer res potonil v pozabo, pa ne zaradi izrečene kritike Seidla. Lahko bi rekli, da paradigme, teorije, hipoteze in raziskovalni programi v ekonomski znanosti umirajo – če sploh – naravne smrti ali zaradi premika raziskovalnega zanimanja na druga področja, ne pa zaradi skromne empirične vsebine ali slabe prediktivne sposobnosti.
Vrnimo se nazaj na »dihotomijo« - pozitivistično naravnani in normativno naravnani ekonomisti. Pozitivistično naravnani ekonomisti imajo takorekoč doktrinarno vero v trg in tržne zakonitosti, in tudi – če hočete – slepo vero v moč ekonomske analize. Normativno naravnani ekonomisti imajo veliko bolj zadržano stališče do trga in tržnih mehanizmov in menijo, da le močna (in učinkovita) država lahko brzda ekscese trga in zagotavlja dolgoročni ekonomski in družbeni razvoj nacije. Pripadniki »normativističnega tabora« niso dogmatiki, vendar »dokazni« material za spremembo njihovih stališč mora biti zelo trden, in osnovan ne samo na ekonomskih temveč tudi drugih kriterijih.
Podajmo še en primer. Mankiw, v članku »Defending the One Percent« (objavljenem v Journal of Economic Perspectives leta 2013) razlaga velike dohodkovne razlike kot posledico izjemnih tehnoloških sprememb, ki omogočajo majhnemu številu visoko izobraženih in izjemno nadarjenih posameznikov prejemanje superzvezdniških dohodkov. Piketty v svoji knjigi Kapital v 21. stoletju pa ima povsem drugo razlago. Naj navedem njegov citat v celoti (str. 509): »Če pogledamo na razvite države, ugotovimo, da je veliko zmanjšanje mejne davčne stopnje na dohodek med letom 1980 in sedaj, zelo tesno povezan s povečanim deležom zgornjega centila v nacionalnem dohodku v tem istem obdobju. Konkretno, oba fenomena sta popolnoma korelirana: države z največjim znižanjem mejne davčne stopnje na dohodek so tudi države z največjim povečanjem deleža zgornjega centila v nacionalnem dohodku«. Po interpretaciji Mankiwa je torej vzrok za velike dohodkovne neenakosti treba iskati v tehnoloških spremembah – trg je tu »nevtralen« mehanizem in takšna porazdelitev dohodka je tako rekoč samoumevna. Po interpretaciji Pikettyja pa je država tista, ki js s svojo davčno sprostitvijo povzročila takšno veliko povečanje neenakosti dohodkov. Razlika med Mankiwom in Pikettyjem ni v sami uporabi inštrumentov ekonomske analize, pa tudi ne v tem, da prihajata do zelo različnih ugotovitev o vzrokih za velike dohodkovne neenakosti. Za »pozitivistično-naravnanega« Mankiwa je dohodkovna porazdelitev zgolj rezultat tržnega mehanizma, tj. sprememb v faktorjih povpraševanja; za »normativno-naravnanega« Pikettyja pa je takšna porazdelitev dohodka rezultat spremembe družbenih norm, ki so prej delovale kot bariera izplačevanju visokih dohodkov.
Zdi se, kot da bi bili pozitivistično naravnani ekonomisti v svojih analizah in raziskovalnih programih vrednotno nevtralni – za razliko od normativno naravnanih ekonomistov, ki niti ne skrivajo dejstva, da so vrednotno ne-nevtralni. Vendar temu ni ravno tako, ker so vrednotna stališča pri pozitivistično naravnanih ekonomistih implicitna. Možno je, da bo večanje pomena družbenih norm in ne-tržnih elementov na različnih področjih –ne nazadnje tudi na področju okolja – premaknilo tudi polje delovanja ekonomistov in njihovih raziskovalnih programov, ter omogočilo, da bo ekonomska znanost bolj angažirana v iskanju ekonomskih rešitev za bolj pravično družbo in bolj uravnotežen družbeni razvoj.
RSS Feed
