Definirati kapitalizem je problematična zadeva. Osebna lastnina ga pogojuje, vendar ni zadostna. Prav tako trg ni zadostni pogoj. Sam prepoznam nadzor lastnikov kapitala nad vsemi ekonomskimi dimenzijami kot nujen, in morda v kombinaciji s prejšnjima dvema pogojema skoraj da že zadostni pogoj. Torej kapitalizem je tržni sistem, v katerem je institucionalizirana privatna lastnina, kapitalisti pa odločajo o tem kaj se bo proizvajalo (produkcija), koliko delavcev in koliko kapitala se bo zaposlilo (alokacija) in kako se bo med faktorje produkcije razdelilo prihodke od prodaje (distribucija).
Obstaja pa močna alternativa kapitalizmu, ki se hkrati izogne do sedaj neuspelemu poskusu kolektivnega upravljanja - reče se ji demokratično vodenje gospodarstva ali zadružna ekonomija.
Reprezentativna timokracija
Lastniki podjetja (deležev podjetja) v moderni korporaciji volijo upravni odbor, ki ga v večini primerov sestavlja okrog deset ljudi. Ti so zunanji podjetju, ali pa so zaposleni v vrhnjem managementu. Upravni odbor določa plače, najema in odpušča delavce in apropriira presežke ter jih v obliki dividend razdeli med lastnike. V kolikor so dividende dovolj visoke, lastniki članom upravnega odbora izplačajo lepe bonuse.
Timokracija je vladanje lastnikov premoženja. Medtem, ko je timokracija v politični sferi zelo problematična, pa je v gospodarstvu prevladujoča oblika upravljanja. Reprezentativna timokracija kapitalizma je vladavina lastnikov kapitala, ki s pomočjo izvoljenega upravnega odbora odločajo v svojem interesu (zasledujejo interes povečevanja profita, to je, rasti dividend).
Zakaj demokracijo brez večjih vprašanj sprejemamo v političnem okolju, v ekonomskem pa ne? Morda zato, ker politični sistem zahteva pravičnost, ekonomski pa učinkovitost? Eden izmed prvih tako imenovanih zakonov, ki se jih nauči vsak študent ekonomije je domneven kompromis med pravičnostjo in učinkovitostjo. Znan je na primer argument, da spodbujanju egalitarnosti v prihodkih sledi zmanjšanje iniciative za nadpovprečnost, kar naj bi omejilo napredek civilizacije, ki ga omogoča motivacija tekmovalnosti. Nekaj podobnega je slišati v kontekstu samoupravljanja.
Lahko ''opice'' uspešno vodijo živalski vrt?
“Jesus Christ, the monkeys are going to run the zoo?” (Odziv investitorja na prošnjo za posojilo s strani delavcev, ki so hoteli odkupiti Vermont Asbestos Group)
V literaturi je odprta pomembna teoretična in empirična diskusija o ekonomski učinkovitosti delavskega upravljanja podjetij. Veliko ekonomistov je prepričanih, da je samoupravljanje že v sami osnovi neučinkovito. Obstajata dva osrednja argumenta, ki naj bi podpirala ta položaj.
Prvič, zadruge naj bi bile neučinkovite, ker demotivirajo delavce. Ti naj bi v zadrugah v svoje delo vlagali manj truda, v kar so sicer prisiljeni v hierarhičnem sistemu moderne korporacije. To je nesmisel na številnih ravneh. Prevzemanje soodgovornosti za poslovanje podjetja in motivacija pri udeležbi v presežkih sta že sama po sebi močna motivacijska faktorja, hkrati pa spodbujata dodatno ustvarjalnost in inovativnost delavcev, ki so pod fiksnimi plačnimi shemami demotivirani za kreativno iskanje rešitev. Podobno empirične študije izpodbijajo podobne špekulacije. Ekonomisti in sociologi ugotavljajo, da se v zadrugah ustvari zelo specifična delovna atmosfera, ki ne dovoljuje izogibanja delu. Bi lenarili, če bi vedeli, da morajo vaši sodelavci zaradi tega delati več in hitreje?
Drugič, demokracija na delovnem mestu naj bi bila neučinkovita sama po sebi. Horizontala navrže nepotrebne stroške usklajevanja pri vsaki najmanjši odločitvi, posredna demokracija pa lahko privede do neučinkovitih rezultatov. Uvidi iz teorije javne izbire (ang. Social choice theory) dejansko kažejo na to, da včasih učinkovita demokratična odločitev ni mogoča (npr. slavni Arrow teorem nezmožnosti). V podjetjih se običajno zatakne pri stvareh, ki se dotikajo denarja. Ko zadruga zaposluje heterogeno delovno silo (nizko in visoko kvalificirano), se zgodi, da pride do spora glede plačnih razlik, ki včasih ni rešljiv z demokratičnim odločanjem.
Kot sem napisal že zgoraj, horizontalno odločanje (neposredna demokracija) ne pogojuje zadruge. Prav lahko je organizirana – in tudi največkrat je – na način reprezentativne demokracije. Problem sicer ostaja tudi v tem načinu organizacije kooperative. Hipotetično, recimo da polovica zaposlenih izbere razmerje plač 1:10, medtem ko druga polovica voli za to, da najbolje plačani dobi samo trikrat več kot najslabše plačani zaposleni. Ta problem bi se potem reševal s pogajanjem in ostalimi zamudnimi procesi, ki implicirajo neučinkovitost.
V literaturi se je na široko razglabljalo o tem problemu. Nekdo je predlagal, da bi v takih primerih vrgli kovanec. Spet nekdo drug je predlagal, da bi se že v samem statutu zadruga oblikovala tako, da se izogne podobnim situacijam. Primer Mondragona – skupine zadrug v Baskiji, ki znotraj svojih zadrug danes zaposluje več kot 100.000 delavcev po celem svetu - kaže na podobno rešitev – plačno razmerje 1:6 so zapisali v samo strukturo podjetja. V kolikor se kdo ne strinja s tem razmerjem, se pač ne pridruži zadrugi.
Prvič, zadruge naj bi bile neučinkovite, ker demotivirajo delavce. Ti naj bi v zadrugah v svoje delo vlagali manj truda, v kar so sicer prisiljeni v hierarhičnem sistemu moderne korporacije. To je nesmisel na številnih ravneh. Prevzemanje soodgovornosti za poslovanje podjetja in motivacija pri udeležbi v presežkih sta že sama po sebi močna motivacijska faktorja, hkrati pa spodbujata dodatno ustvarjalnost in inovativnost delavcev, ki so pod fiksnimi plačnimi shemami demotivirani za kreativno iskanje rešitev. Podobno empirične študije izpodbijajo podobne špekulacije. Ekonomisti in sociologi ugotavljajo, da se v zadrugah ustvari zelo specifična delovna atmosfera, ki ne dovoljuje izogibanja delu. Bi lenarili, če bi vedeli, da morajo vaši sodelavci zaradi tega delati več in hitreje?
Drugič, demokracija na delovnem mestu naj bi bila neučinkovita sama po sebi. Horizontala navrže nepotrebne stroške usklajevanja pri vsaki najmanjši odločitvi, posredna demokracija pa lahko privede do neučinkovitih rezultatov. Uvidi iz teorije javne izbire (ang. Social choice theory) dejansko kažejo na to, da včasih učinkovita demokratična odločitev ni mogoča (npr. slavni Arrow teorem nezmožnosti). V podjetjih se običajno zatakne pri stvareh, ki se dotikajo denarja. Ko zadruga zaposluje heterogeno delovno silo (nizko in visoko kvalificirano), se zgodi, da pride do spora glede plačnih razlik, ki včasih ni rešljiv z demokratičnim odločanjem.
Kot sem napisal že zgoraj, horizontalno odločanje (neposredna demokracija) ne pogojuje zadruge. Prav lahko je organizirana – in tudi največkrat je – na način reprezentativne demokracije. Problem sicer ostaja tudi v tem načinu organizacije kooperative. Hipotetično, recimo da polovica zaposlenih izbere razmerje plač 1:10, medtem ko druga polovica voli za to, da najbolje plačani dobi samo trikrat več kot najslabše plačani zaposleni. Ta problem bi se potem reševal s pogajanjem in ostalimi zamudnimi procesi, ki implicirajo neučinkovitost.
V literaturi se je na široko razglabljalo o tem problemu. Nekdo je predlagal, da bi v takih primerih vrgli kovanec. Spet nekdo drug je predlagal, da bi se že v samem statutu zadruga oblikovala tako, da se izogne podobnim situacijam. Primer Mondragona – skupine zadrug v Baskiji, ki znotraj svojih zadrug danes zaposluje več kot 100.000 delavcev po celem svetu - kaže na podobno rešitev – plačno razmerje 1:6 so zapisali v samo strukturo podjetja. V kolikor se kdo ne strinja s tem razmerjem, se pač ne pridruži zadrugi.
Zgodba uspeha: Mondragon
Mondragon je šesta največja korporacija v Španiji, hkrati pa je ena izmed starejših in bolj stabilnih, tudi v času ekonomske krize. Hčerinska podjetja so med drugim proizvodni obrati, univerza, banka in bolnica. Mondragon je zgodba uspeha, sicer ena izmed redkih zadružnih podjetij takega obsega, pa vendar izjema, ki izpodbija teoretične špekulacije o neučinkovitosti samoupravljanja. (Odličen, pa čeprav malo zastarel, dokumentarec tule - http://www.dailymotion.com/video/x3qysc5).
Posebnost Mondragona je, da je v celoti vodena s strani »opic« - in to zelo uspešno. Odločanje glede produkcije, alokacije in distribucije je v celoti demokratično. To ne pomeni, da je vsaka najmanjša odločitev stvar splošnih volitev – upravljanje tako velike korporacije kot je Mondragon zahteva neodvisne odločitve posameznikov, ki pa so nujno nastavljeni s strani zaposlenih v podjetju. Na primer, delavci za tekočim trakom volijo svojega predstavnika, ki se v upravnem odboru pogajajo in branijo njihove interese v pogajanju s predstavnikom bančnikov, predstavnikom inženirjev itn.
Posebnost Mondragona je, da je v celoti vodena s strani »opic« - in to zelo uspešno. Odločanje glede produkcije, alokacije in distribucije je v celoti demokratično. To ne pomeni, da je vsaka najmanjša odločitev stvar splošnih volitev – upravljanje tako velike korporacije kot je Mondragon zahteva neodvisne odločitve posameznikov, ki pa so nujno nastavljeni s strani zaposlenih v podjetju. Na primer, delavci za tekočim trakom volijo svojega predstavnika, ki se v upravnem odboru pogajajo in branijo njihove interese v pogajanju s predstavnikom bančnikov, predstavnikom inženirjev itn.
En človek, en glas
Diskusija glede učinkovitosti in neučinkovitosti samoupravljanja je široka in globoka, vse bolj pa se nagiba k konsenzu, da je samoupravljanje dejansko učinkovito. Resna obravnava literature zahteva doktorsko dizertacijo, še raje obsežno knjigo, pa še ta bi ji lahko naredila krivico. Če demokracijo sprejmemo na etični podlagi (argumenta za to tukaj nisem razvijal, po želji pa usmerim na debato v literaturi), moj prispevek nakaže, da nam ekonomske demokracije ni potrebno zavrniti na podlagi neučinkovitosti.
Zadruge kažejo na večjo stabilnost v času kriz, veliko bolje zastopajo interese večjega števila ljudi in so vsekakor bolj sprejemljiv način reševanja evolucijske nuje z imenom osnovni ekonomski problem – zadovoljevanje naših potreb z omejenimi resursi. Zadruge obstajajo in so med ekonomisti in politiki sprejete kot dobrodošla alternativa kapitalistični produkciji, alternativa vladavini tistih, ki imajo več, nad tistimi, ki imajo manj.
Avtor: Tej Gonza
Zadruge kažejo na večjo stabilnost v času kriz, veliko bolje zastopajo interese večjega števila ljudi in so vsekakor bolj sprejemljiv način reševanja evolucijske nuje z imenom osnovni ekonomski problem – zadovoljevanje naših potreb z omejenimi resursi. Zadruge obstajajo in so med ekonomisti in politiki sprejete kot dobrodošla alternativa kapitalistični produkciji, alternativa vladavini tistih, ki imajo več, nad tistimi, ki imajo manj.
Avtor: Tej Gonza