Richard Florida (rojen 1957) je razvpiti ameriški teoretik urbanizma in ekonomist, najbolj znan po pojmu kreativnega/ustvarjalnega razreda in njegovih posledicah za t.i. urbano regeneracijo (oživljanje mestnih jeder). To idejo je predstavil v svojih bestsellerjih, The Rise of the Creative Class (2002), Cities and the Creative Class (2005) ter The Flight of the Creative Class (2005).
Floridove teorije trdijo, da metropolitanska območja z visokimi koncentracijami tehnoloških delavcev, umetnikov, homoseksualno usmerjenih ter skupinami, ki jih opisuje kot »visoko boemske«, kažejo višjo stopnjo gospodarskega razvoja. Florida te skupine označuje skupaj kot "ustvarjalni razred". Njegova osrednja trditev je, da ustvarjalni razred spodbuja odprto, dinamično, osebno in profesionalno urbano okolje, to okolje pa po drugi strani privablja bolj ustvarjalne ljudi, pa tudi podjetja in kapital. Zato mestnim odločevalcem svetuje pritegnitev in ohranjanje visokokakovostne talentirane delovne sile (raje kot vlaganja v projekte, kot so športni stadioni in nakupovalni centri), v kolikor želijo dolgoročno blaginjo svojih mest. Razvil je tudi lastne sisteme razvrščanja, ki uvrstijo mesta po "indeksu bohemskosti", "indeksu raznolikosti" in podobnih merilih.
Florida je v svoji zadnji knjigi The New Urban Crisis (2017), naposled priznal mnoge probleme svojih teorij, dober prispevek o tem je pripravil Jacobin (klik).
Verjetno je Florido prvi na napake v njegovih teorijah in izračunih leta 2004 opozoril harvardski ekonomist Edward Glaeser v temle prispevku (klik), kasneje pa še marsikdo. Glaeser je Floridi pokazal, da so učinki njegovega "indeksa bohemstva" precej bolj raznorodni, kot je to upošteval Florida – v primeru Glaeserjevih na hitro narejenih regresij sta jih vodili le dve mesti, z izključitvijo teh dveh so učinki postali neznačilni.
Kasneje so vplivne kritike v ekonomiji prispevali vsaj še Peck (2005), ki je trdil, da Floridove teorije vodi povsem krožna vzročna logika brez upoštevanja kavzalnosti; Ann Markusen (2006), ki je trdila, da se statistična značilnost Floridovih indeksov izgubi, ko se upoštevajo učinki izobrazbe; ter Hoyman and Faricy (2009), ki ponovno nista našla nobenih dokazov o povezavi med višjim deležem "kreativnih delavcev" in gospodarsko rastjo mest v letih 1990-2004. Mislim pa, da kritik na področjih urbanizma, (prostorske) sociologije in drugih področij mrgoli še veliko bolj.
Florida pa nič (čeprav se je odzival na omenjeno, denimo tukaj - klik). Nadaljeval je svojo profetsko pot in vztrajno razglašal svoja predvidevanja, katerih problem ni toliko v sami osnovni vsebini, pač pa logični strukturi, kar so ga opozarjali mnogi. Tudi sedaj se njegova nova knjiga sicer ne zdi kot popolno zanikanje, pač pa preprosto priznanje, da je problem povezovanja kreativnosti in rasti mest precej bolj kompleksen, kot se je mislilo - in kot je ves čas govoril tudi Florida.
Pomembno pa je reči tudi tole. Navedeno vsekakor ne pomeni, da kreativnost ni pomembna oz. ključna za življenje mest (in ga zagotovo tudi določa, vendar verjetno ne na tako preprost in linearen način, kot je trdil Florida)… Pač pa to, da zgodba ni tako preprosta in na prvo žogo. In da se problemi, na katere kdaj opozorimo tudi tukaj, kot je povratna vzročnost in še kakšen, torej to, da sta statistika in ekonometrija lahko zelo nevarni, če sta napačno uporabljeni, pokažejo slej ali prej.
Še bolj nevarno pa je pri takšnih zgodbah ubrati obratno pot, "obrniti ploščo". Ponovil bom zgodbo, ki jo ponavljam večkrat: podobno usodo je v kulturni ekonomiki doživljala zgodba ekonomskih učinkov kulture. V začetku, nekje konec sedemdesetih in v osemdesetih letih preteklega stoletja, je bilo ogromno Florid, ogromno profetov, ki so vsi vzhičeni vzklikali slogane o enormnih ekonomskih učinkih kulture. Še danes jih je veliko. Nato so, sledeč kritiki Brucea Seamana iz leta 1987 in mnogih razpravah kasneje, "obrnili ploščo", in so vsaj "akademiki" dolgo časa trdili, da so ekonomski učinki kulture nepomembna zgodba in se je potrebno obrniti k bolj "intangible" vrednostim kulture (kar je, da se razumemo, tudi zelo pomembna zgodba in ji je potrebno slediti). In še do danes pustili omenjene profete uspevati, ker niti na osnovna vprašanja ni bilo več odgovora oz. resnih poskusov odgovorov. In šele danes se zgodba morda ponovno obrača oz. nekako normalizira, ko počasi postaja jasno, da neki ekonomski učinki kulture preprosto so, in to ponavadi res precej visoki, da pa jih je potrebno bolje (in pravilneje) ovrednotiti.
Enako je tudi tukaj. Čeprav zgodbe kreativnih mest in tega, kar je bilo storjenega na področju, ne poznam ravno zelo dobro, pa bi bilo tudi tu nujno sedaj natančno povedati, kaj "za vraga" se dogaja na področju – verjetno je vsakemu jasno, da na zgodbi kreativnih mest nekaj vendarle je, vendar kaj? Vsi smo vedeli, da so Floridove zgodbe v veliki meri prenapihnjene nebuloze, kar pa ne pomeni, da njihova osnova ne zdrži. Kot sicer pravi v zgornjem prispevku Glaeser: "Given that I will never believe that either Las Vegas or Sarasota stand as stellar examples of Bohemianism, I will draw another conclusion from these regressions: skilled people are the key to urban success. Sure, creativity matters. The people who have emphasized the connection between human capital and growth always argued that this effect reflected the importance of idea transmission in urban areas. But there is no evidence to suggest that there is anything to this diversity or Bohemianism, once you control for human capital."
Mimogrede – o dotičnem: Florido smo vabili za predavatelja na konferenco o kulturi in razvoju v okviru EPK Maribor 2012. Dobili smo odziv njegovega "štaba", da z veseljem pride, računa pa približno toliko, kot je bil proračun projekta EPK v celoti… (z malce/veliko pretiravanja, seveda). Samo v dokaz tega, kako se največkrat podobne, prenapihnjene, "ljudem všečne" zgodbe na koncu razpočijo in celo povzročijo več slabega kot dobrega. Zelo dobro pa njegovo trenutno razmišljanje opiše tudi komentar kolegice na Facebooku:
"It's (his new book) along the lines "we screwed up folks. My creative class theory, which privileges 30% of the population, brought extreme inequality to our cities. Who would have thought! In order to fix things, we need to stay with it, do more of the same thing. But we have to change everything else – and implement radical redistributive policies. Which, of course, is expensive, unpopular, and may not work. And, well, it's out of the question with a Republican government. Anyways, good luck. I'm here to help, if you need a consultant!""
Piše: Andrej Srakar.