Običajna predpostavka je, da volitve vodijo v večjo "blaginjo" volivcev iz dveh razlogov: večjih spodbud za politike, da se potrudijo za volivce ("effective accountability") ter možnosti izbire (s čimer naj bi ohranili le tiste politike, ki zadostijo preferencam volivcev). V najnovejšem prispevku v reviji American Economic Review: Microeconomics (klik - za polno verzijo članka pa kliknite tukaj) Ashworth, Bueno de Mesquita in Friedenbergova pokažejo, da dejansko (lahko) obstaja izbira oz. trade-off med obema možnostima: večji trud politikov lahko vodi v slabše prepoznavanje njihovih "dejanskih" značilnosti in s tem k slabši informiranosti volivcev (s tem pa tudi k slabšemu volilnemu rezultatu za volivce).
Avtorji določijo model s tremi akterji: politikom "na poziciji", izzivalcem ter volivcem in več stopnjami: predvolilni sledi povolilna, ki je spet predvolilna faza naslednjih volitev. Volivčeva blaginja je definirana kot vsota njegove koristnosti (od uživanja javnih dobrin) v predvolilnem in povolilnem obdobju. Politik in izzivalec sta lahko dveh vrst/tipov: visoko in nizko sposobna. Avtorji ločijo dve osrednji možnosti: ko sta politikova aktivnost in njegov tip med seboj v komplementarnem in substitucijskem razmerju. Na osnovi preprostega modela določijo t.i. popolno bayesijansko ravnovesje v čistih strategijah in preučijo njegove značilnosti. Zanimivo je, da imamo lahko več takšnih ravnovesij, vendar k temu še pridemo.
Prva posledica (in verjetno tudi osrednji rezultat članka) je, da v primeru komplementarnega razmerja med politikovo aktivnostjo in tipom večja politikova aktivnost poveča volivčevo blaginjo tako v pred kot povolilnem obdobju; v kolikor pa sta politikova aktivnost in tip v razmerju substitucije (obratnem razmerju), pa se zaradi politikove večje aktivnosti volivčeva blaginja v predvolilnem obdobju sicer poveča, v povolilnem pa zmanjša. Ob tem se lahko zmanjšajo tudi volivčevi standardi izbora na volitvah (zaradi slabše informiranosti), kar vodi še k slabšim volilnim rezultatom.
Avtorji predstavijo več preprostih numeričnih primerov, ki pokažejo, da do paradoksa dejansko pride v čisto običajni volilni praksi. Zanimivo je, da običajno zdravilo, o katerem danes govorijo tako rekoč vsi ekonomisti: izboljšajte kakovost institucij (kakovost upravljanja države, manjša korupcija, boljša pravna država, itd.), tu nikakor ne deluje. Multipla ravnovesja (ki smo jih omenjali prej in pomenijo, da imamo hkratno možnost ugodnega in neugodnega volivnega "rezultata" za volivca, obe možnosti imata torej znatno verjetnost), ki se lahko pojavijo, pomenijo, da se kljub delovanju npr. pravne države še vedno lahko znajdemo v podoptimalni situaciji. Še več, včasih se prav zaradi izboljšanja institucij lahko znajdemo v podoptimalni situaciji.
Avtorji zaključijo z opisom normativnih posledic paradoksa. Najprej, včasih lahko majhne spremembe vodijo v večje pozitivne učinke na volivčevo blaginjo kot večje spremembe - to je pogojeno z lokalnim obnašanjem razmerij komplementarnosti in substitucije med aktivnostjo in tipom politika. Morda še pomembneje, tudi če imata dve državi približno enako kakovost političnih (ali pravnih ali ekonomskih) institucij, lahko različna pričakovanja in obnašanje volivcev povsem spremenijo volivne rezultate - v državah, kjer so volivci (in, posledično, politiki) zelo negativno nastrojeni do volitev in od njih ne pričakujejo veliko (verjetno je dober primer Slovenija) bo nastala nekakšna "past politične odgovornosti" in bo zelo težko popraviti rezultate. Še posebej to velja v luči dokazov v članku, predstavljenih zgoraj. Izboljševanje kakovosti institucij tudi ne deluje, kot bi moralo. Edina rešitev je torej spremeniti pričakovanja volivcev (drugo vprašanje, za milijon dolarjev, pa je seveda: kako). Kot pišejo nekateri avtorji (denimo Golden, 2010), se to pogosto zgodi nenadno, na valu sprememb v javnosti.
Tretja "normativna" posledica opisanega paradoksa zadeva vrednotenje blaginje volivcev. Običajno se je štelo, da bo slednja večja, bolj kot se bodo politiki trudili za njihovo dobrobit. Članek torej odpira tudi potrebo po kompleksnejših in bolje utemeljenih merah in vrednotenju volivčeve blaginje.
V članku lahko verjetno prepoznamo marsikatero potezo Slovenije: nizko raven sposobnosti politikov (mnenje avtorja zapisa), nizka pričakovanja volivcev, in to vse kljub relativno visoki kakovosti institucij (merjeno denimo z indikatorji WGI). Članek nam torej razloži tudi katerega od volivnih paradoksov, ki jih doživljamo vsakodnevno in težko razumemo. Kaj reči: upam, da se kmalu zgodi kaka Goldenova "nenadna sprememba", čeprav je vsaj trenutno verjetno ni na vidiku.
Piše: Andrej Srakar.