V sredo prihaja v Ljubljano eden od osrednjih strokovnjakov za neenakost v svetovnem merilu, prof. dr. Branko Milanović. Ob njegovem prihodu velja kratko navesti nekaj iztočnic, okrog katerih bo tekel pogovor s študenti, ko bo v Ljubljani. Še bolj pa, seveda, zakaj sploh pride k nam in o čem teče beseda v zadnjih treh letih, ko je »toliko govora o tej neenakosti«, tudi na področju ekonomije.
Ekonomska in družbena neenakost je gotovo tema, ki je preplavila ekonomsko literaturo in razprave preteklih nekaj let. Morda za koga nepričakovano, vendar je verjetno dobršen del tega »vala« posledica razprav ob ekonomski krizi, ki je prinesla tisto znano krilatico »1% : 99%«. Na njej je »jahalo« gibanje Occupy in še nekatera podobna gibanja, njej pa lahko verjetno pripišemo tudi vsaj del uspeha Pikettyjevega bestsellerja Kapital v 21. stoletju.
Raziskovanje neenakosti ima seveda dolgo zgodovino, ki se nikakor ne začne s Pikettyjem in Milanovićem. Kot enega prvih pomembnih avtorjev na tem področju zagotovo velja navesti enega prvih Nobelovih nagrajencev s področja ekonomije, ameriškega ekonomista Simona S. Kuznetsa, ki si ga bomo na področju neenakosti zagotovo zapomnili po njegovi krivulji v obliki obrnjene črke U, ki prikazuje razmerje med dohodkovno neenakostjo in gospodarsko rastjo: Kuznets je trdil, da je gospodarska rast v razvitih državah povzročila manjšanje razlik med bogatimi in revnimi, v revnih državah pa jih je, nasprotno, poglobila. Krivulja, ki je našla svoj analog v okoljski ekonomiki (t.i. okoljska Kuznetsova krivulja), je bila dolga leta predmet razprav in pogosto tudi precejšnjih kritik, ki so jasno kazale, da je preveč enostavno orodje za razlago razmerja med neenakostjo in razvitostjo države.
V veliki meri je bila prav Kuznetsova krivulja ena osrednjih točk razprave tudi v preteklih letih, ko je raziskovanje neenakosti doživelo svoj vzpon. Zanimivo je, da so prav zadnja tri-štiri leta prinesla priznanje nekaterim ekonomistov, ki se prej niso uspeli (vsaj povsem) prebiti v medijsko ospredje svetovne javnosti. Tu bom naštel štiri imena, ki jih velja šteti med osrednje svetovne avtoritete na področju ekonomske neenakosti: Anthony Atkinson, Angus Deaton, Branko Milanović, Thomas Piketty, pri čemer vrstni red ne odraža nujno pomena avtorja.
Pred nekaj dnevi preminuli Sir Anthony/Tony Atkinson je verjetno oče sodobnih razprav o ekonomski neenakosti (med drugim tudi mentor Thomasa Pikettyja). »Centennial« profesor na London School of Economics, nekdanji profesor na univerzah v Oxfordu, Cambridgeu in na University College London, urednik osrednje revije na področju ekonomike javnih dobrin Journal of Public Economics, ključna oseba Luxembourg Income Study (enega osrednjih virov podatkov o neenakosti), častni član mnogih osrednjih svetovnih združenj na področju ekonomije, »boter zgodovinskih preučevanj distribucije dohodka in bogastva«, kot ga je poimenoval Piketty sam, avtor mnogih preučevanj neenakosti, novih mer (Atkinsonov indeks), ter predlogov korekcij pojava in posledic neenakosti (zbranih tudi v njegovi zadnji knjigi iz leta 2015, Inequality: What Can Be Done?). Preminuli Atkinson je zagotovo oseba, ki je ključno določila sedanje dogajanje in razmišljanje o ekonomski neenakosti, kar priznavajo vsi trije od zgoraj navedenih.
Angus Deaton je v letu 2015 prejel Nobelovo nagrado za raziskovanje »potrošnje, revščine in blaginje«, mnogi so pred tem v medijih omenjali njegovo ime v povezavi/paru z Atkinsonovim kot dvema pretendentoma za skupno Nobelovo nagrado. Ironija usode je hotela, da jo je dobil samo Deaton, čeprav bi bilo morda pravično, da bi jo prejela oba. Deatona si bomo zapomnili po empiričnih in ekonometričnih analizah revščine in neenakosti, znan je njegov (in Muellbauerjev) matematično-ekonometrični model AIDS (»skoraj-popoln-sistem-povpraševanja«), zelo znan je tudi »Deatonov paradoks«, opažanje, da veliki šoki v dohodku prebivalcev ne povzročijo nujno tudi podobno velikih šokov v njihovi potrošnji.
Pred Milanovićem omenimo še Pikettyja. Z Atkinsonom in Emmanuelom Saezom so pred leti pričeli z raziskovanji velikih zgodovinskih baz porazdelitve dohodkov, kar je Pikettyja privedlo do knjige Kapital v 21. stoletju. Lahko bi dejali, »drugo je zgodovina«, saj o tej knjigi »vemo vse«. Pokazala je, da je neenakost pojav, ki nujno spremlja oz. napoveduje gospodarske krize, da je kapitalizem sistem, ki je inherentno nagnjen k gospodarskim krizam (na temelju t.i. Pikettyjevega tretjega zakona, da rast profita vedno presega gospodarsko rast), in da je možno priti do pomembnih spoznanj tudi brez uporabe resnejših statističnih in ekonometričnih orodij. Kot vsako delo, ki postane velik bestseller, kar je to delo zagotovo bilo, je tudi to doživelo nešteto kritik, upravičenih in neupravičenih. Mnogi so mu v evforiji napovedovali »Nobela«, Piketty pa je bil v zadnjih dveh letih od izida knjige na naslovnicah vseh vodilnih svetovnih časopisov in revij, nekaj časa tudi skoraj vsakodnevno. Verjetno bodo šele naslednja leta in desetletja prinesla več zavedanja o pomenu njegovih spoznanj, ko bo precej populistična razprava »1% : 99%« pozabljena.
In, naposled, Branko Milanović. Ekonomist srbskega rodu, ki je doktoriral še v Beogradu, nato pa dolga leta deloval kot vodilni ekonomist Svetovne banke, skrbnik za njene podatke o neenakosti. Ko sva se v preteklih dveh letih, posebej pa v zadnjih dneh, veliko pogovarjala s prof. dr. Tinetom Stanovnikom, ki bo Milanovića na študentskem dogodku tudi uradno predstavil, mi je navdušeno opisoval s kakšnimi podatkovnimi bazami je vsa ta leta razpolagal Milanović. Nekaj, ob čemer se tudi meni, kot navdušencu za »number crunching«, naježi koža… Fantastične podatkovne baze in inovativna orodja, ki jih je v teh letih za preučevanje neenakosti razvil Milanović, ki je za razliko od Pikettyja preučeval »globalno neenakost« – ne torej neenakosti znotraj, pač pa med državami. V ta namen je uporabljal mikropodatke iz anket o porabi gospodinjstev, zbrane iz večine svetovnih držav, z uporabo ustreznih orodij za korekcijo manjkajočih podatkov.
Vendar verjamem, da bralce zanima, kaj je Milanović odkril. Mnogi ga danes poznajo predvsem po »slonovi krivulji« (angl. elephant curve/chart, prikazani spodaj), grafu, ki prikazuje zmagovalce in poražence globalizacije in ekonomske tranzicije preteklih desetletij, grafu, ki je bil zaradi svojega preprostega in jasnega prikaza, kaj se je v zadnjih desetletjih dogajalo s svetovnimi dohodki, imenovan za krivuljo leta 2016. Milanović je pokazal na dve skupini zmagovalcev: rastoča azijska gospodarstva, ki tvorijo usločeni slonov hrbet, ter »nemarno bogati« posamezniki zahodnih držav, ki tvorijo dvignjeni rilec, torej sam rep porazdelitve, tisti »Occupy 1%«. Pokazal pa je tudi na velike poražence: nižji srednji razred bogatega zahoda, torej držav kot so ZDA, Francija in Velika Britanija. Razred, kateremu se ekonomski pomen drastično zmanjšuje.
V njegovi nedavno izdani knjigi, ki jo bo Milanović predstavil v Ljubljani, Global Inequality. A New Approach for the Age of Globalization, slonova krivulja sicer ne nastopa prvič, predstavila sta jo že s kolegom Christophom Laknerjem v delovnem zvezku leta 2013. Pač pa knjiga prinaša še mnoge druge »poslastice«: v prvi meri novo razlago Kuznetsove krivulje, ki ji je oporekal že Piketty, verjetno pa to najbolj prepričljivo razvije prav Milanović, ki pokaže, da je možno Kuznetsovo delo glede tega nadaljevati, vendar se gospodarstva gibljejo v ciklih, Kuznetsovih »valovih« neenakosti, ki jih načeloma poganjajo podobni dogodki kot siceršnje poslovne cikle, znane iz makroekonomije: vojne, bolezni, tehnološke spremembe, dostopnost izobraževanja in prerazdelitve bogastva. Kitajska se trenutno nahaja v prvem Kuznetsovem »valu«, z zaključevanjem prehoda iz kmetijske proizvodnje v industrijsko, ZDA pa v drugem (več preberite v temle Milanovićevem spletnem zapisu). Pokaže tudi, da je globalna neenakost (ki je dobila večjo pozornost prav z Milanovićevim delom) v zadnjih desetletjih precej upadla, čeprav je neenakost znotraj držav (tista, ki ji več pozornosti nameni Piketty) porasla, predvsem pri razvitih zahodnih državah. Upad globalne neenakosti Milanović pripiše prodoru azijskih velikanov, predvsem Indije in Kitajske. Če bi želeli globalno neenakost še zmanjšati, bi morali odpreti migracijske politike, nekaj, kar se v sedanjem stanju sicer ne zdi prav verjetno. Seveda pa je nekaj povsem drugega naraščajoča neenakost znotraj nekaterih držav, ki jo je nujno močno zmanjšati, tu sta si Piketty in Milanović enotna.
Milanović v sklepnih poglavjih knjige razmišlja predvsem o političnih posledicah. V nasprotju z nekaterimi na sodobni sceni ne misli, da bo neenakost ogrozila kapitalizem kot ekonomski sistem porazdelitve dobrin, pač pa bo imela oz. lahko ima resne politične posledice. Zanimivo je, da meni, da se lahko »stiskanje srednjega razreda« nadaljuje, kar lahko še poglobi sedanjo polarizacijo v liberalnih demokracijah Zahoda. Zelo je skeptičen do večanja neenakosti v državah samih, ki se po njegovem lahko nadaljuje in vodi v vedno večje nezadovoljstvo z obstoječim stanjem. Predlaga tudi nekatere ukrepe glede migracijskih politik, predvsem na ravni ZDA in Evrope – denimo nekakšno vmesno stanje državljanstva, ki bi s seboj nosilo manj ekonomskih in bivanjskih ugodnosti kot polno državljanstvo in bi bilo morda bolj sprejemljivo za prebivalce teh držav.
Kaj reči za konec? Mnoge od teh stvari upam, da bo profesor Milanović odprl na svojem predavanju oz. v pogovoru. Verjetno ga bomo kot nekoga, ki izvorno prihaja iz okolja naše nekdanje skupne države vprašali tudi po njegovi diagnozi Slovenije. Vemo, da ima pri nas ekonomska neenakost poseben značaj in imamo eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti na svetu. Nekateri pravijo, da je v času gospodarske krize porasla, nekateri, da je celo upadla. V vsakem primeru bi se lahko vprašali, glede na znani Okunov tradeoff med učinkovitostjo in enakostjo (za katerega pa Milanović v knjigi in preteklih delih opozori, da ne velja vedno), ali bi bilo v Sloveniji celo smiselno žrtvovati nekaj enakosti za malce več učinkovitosti – videli bomo, kaj poreče Milanović na to izven krogov ekonomistov verjetno blasfemično trditev. Pogovarjali se bomo tudi o njegovem naziranju ekonomista – Milanović ima tudi humanistično izobrazbo in bo pravi naslovnik za razmišljanja, prisotna tudi na naši fakulteti, o t.i. »heterodoksnem« ekonomskem kurikulumu. Ali naj bo torej ekonomist »number cruncher«, ali, še huje, matematik in ekonometrik, ali naj bo teoretik, zgodovinar, sociolog, filozof, ali morda oboje? In kaj svetuje za bodoče preučevanje neenakosti, kako bi bilo možno storiti še kak korak naprej?
Upam torej, da se vidimo v čim večjem številu – zanimivo bo zagotovo.
Piše: Andrej Srakar